Pokrite s kožo, ki ni ljubljena, umiramo.
Ljubiti sebe je veliko več, kot imeti dobro samopodobo, pomeni da se počutimo na varnem v svojih rokah.'
(A. Rebula)
Stavka sta iz knjige Blagor ženskam, ki jo je napisala Alenka Rebula (Trst: ZTT – EST, 2007) , o knjigi pa piše v svojem blogu Manca Košir. (http://www.rtvslo.si/blog/mancakosir/)
Nisem (še) prebrala knjige, a gre po mojem za močno stvar. Zima prihaja, čas nečasja, čas za branje.
Alenka Rebula was born in 1953, is married and a mother of three. She works and lives in Trieste , Italy . She graduated from philosophy. She worked as a psychologist and as a professor of social studies for several years. At the moment she works as a professor of social sciences at the Slovene Grammar School in Trieste . During the 25 years of her career she has carried out various lectures, education and training courses, as well as workshops for teachers and parents (developmental psychology, pedagogy and didactics). Ms Rebula has also organised and conducted several intensive courses for self-education and independent studying of adults. She has written poetry, short stories, youth-oriented radio plays and created a series of educational radio programmes for adults in Italy . She also published numerous articles in the field of philosophy, psychology and psychotherapy.
(vir: www.iatefl.edus.si/conference/plen_speak.html)
Več o Alenki Rebula lahko najdete v zanimivem intervjuju, ki ga je z njo naredil J. Drinovec in ga najdete na spletni strani
www.vestnik.szd.si/st3-9/st3-9-529-537.htm
Iz intervjuja:
O svobodi.
Danes mislim, da človek najraje beži pred svobodo, ker mu nalaga težke odgovornosti. Če hoče res živeti svobodno, se mora temeljito prevzgajati vsak dan, kljubovati pritiskom, vedno na novo prečiščevati svoje misli in čustva. Svoboda je pravo nasprotje lagodnosti.
O pesniškem jeziku.
Zdi se mi, da je pesniški jezik zelo primeren za to, da človek lahko izpove stvari, ki jih ne more domisliti do konca, racionalno, in ga begajo in presenečajo. Zato tudi pesniški jezik presega katerikoli strokovni jezik.
O učiteljih..
Če mora pilot obvladati sebe in biti zanesljiv in hladnokrven in če mora skozi najstrožje teste, ker je odgovoren za posadko in potnike, potem bi bila potrebna še strožja selekcija za tiste, ki učijo. Gledala sem pogoje za vpis na ljubljansko univerzo in ugotovila, da velja za tiste, ki želijo biti igralci, zelo stroga selekcija, na pedagoški smeri pa take selekcije ni.
O psihologih.
Psiholog lahko morda (podčrtam dvakrat morda) stopa v boljši stik z drugimi. Izkušnje me prepričujejo, da celo to ni res. So ljudje, ki so šli skozi zelo poglobljeno psihoanalizo in so postali veliki analitiki, pa nenadoma na kongresu ob okrogli mizi niso sposobni poslušati svojega kolega, ker so strahotno ljubosumni.
O vzgoji.
Instrument, s katerim vzgajamo otroke, je naša osebnost, ne naše znanje.
O permisivni vzgoji (v kateri je otrok preupoštevan).
Permisivna vzgoja daje zelo boleče sadove za otroka, ker ga ne opremi za življenje. Ustvarja osamljenega tirana ali izgubljeno bitje, ki ne ve, česa bi se lotilo, brez volje, kot barka brez jadra.
O represivni vzgoji.
Avtoritarna, oblastna vzgoja pa tudi daje zelo boleče sadove. Otrok se lahko poskusi upreti in biti nasprotno od tega, kar mu je bilo vsiljeno, torej ne more biti to, kar je. Lahko sproži hude spopade, lahko pa se vda in postane bitje, ki je samo sebi sovražno ali tuje.
O otrocih.
Otrok pa te hoče zase in njegov ritem ni ritem te družbe. Tudi sama sem se morala odločati v tem smislu, in bolj ko leta tečejo, bolj vidim, da otroci potrebujejo starše, družba s svojim razvojem pa jim starše odteguje. S tega vidika nismo visoko razviti, kot radi pravimo.
O starših.
Dostikrat starši ne znajo rasti z otrokom, morali bi se z otrokom spreminjati in rasti. Spreminjati zato, ker se njihove naloge spreminjajo. Nekateri so odlični starši dojenčka in obupni starši adolescenta, ker gre za povsem drugačne vzgojne sposobnosti.
O agresivnosti.
Agresivnost je čisto zdrava stvar. Omogoča nam preživeti in si zavarovati življenje. Treba se je naučiti ravnati z nožem, ob tem pa se moramo naučiti tudi miroljubnosti.
O nenasilju.
Človek, ki se odpove nasilju, mora postati bolj kreativen, bolj vztrajen, bolj domiseln, bolj razvit, da se lahko upira nasilju. Nenasilje je večja moč od nasilja, učinkuje tudi dolgoročno, je del globalne ekološke kulture in izraža vitalno, ljubezensko moč človeštva v stiski.
O veri vase.
Človek naše civilizacije pozna tako obup kot napuh, bolj malo pa pozna vero vase.
Nihče te ne more zlomiti, če sam ne sodeluješ v tem.
O etiki.
Nobena stroka ne more jamčiti etike v človeku. Vsaj jaz še nisem našla stroke, ki bi to jamčila, nas usposobila, nam dala doktorat.
O človeku.
Ker je človek taka skrivnost, taka globina, tako neoprijemljiv, da ga ne moreš zajeti z nobeno stroko.
