šum
ko ruj v škrlatu ponori
v srcu veter se ustavi
ko sled stopinje zažari
se mah prilega skali
poletju rosa ukrade med
in dež poišče tisto slast
spomin se spremeni v šepet
ko rdeč odsev okusi strast
mrmranje sanj
je šum jeseni ...
in pot, ki bo odšla v zarjo
le pojdi vanj
oblak zapredi ...
saj ruj je izgoreval zanjo
Mah
Tole Mahovo pesem sem šele danes odkrila na svojem blogu v kotičku s komentarji tam pri jokajočih sončnicah. Si zasluži vidnejše mesto ob spremljavi istrskega ruja.
Še malo za razvajanje
4 komentarji:
Mah, brez dovoljenja in brez črnih rokavic, pa brez slabe vesti ...
moje srce je polno.
sklenjenih dlani.. s pogledom v škrlat: hvala ti.
/si me utihnila.. nimam besed/
Obe sta utihnili mene. Nic vec in nic manj, kot bi rekla Emilija in Joze iz septembrske zgodbe v Kostanjevici.
...o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje. (I.M.)
Utihnem še jaz.
Objavite komentar