1. oktober 2007
Slovo
rekla si grem da pridem
in s sabo nisi vzela
prav veliko
ne veš še kdo ti bo skuhal
kavo dočekušo
kdo vse bo prepoznal
tvoje drobne sinice
ki potujejo s tabo
in jim ponudil svoj vrt
ja če ti rečem
da je v brežicah danes
samotno da me nobena
kavarna ne zanima
in da je tvoja mama
objokana stala tam
na pločniku v ulici prvih borcev
in da se meni nabira
od zgodnjega jutra
bodo mislili da smo jerice
kar naj midve veva
kako je biti peter klepec
kako se premikajo meje
pa kako se iz najbolj finih niti
tkejo pelerine ki varujejo
vsakogar ki se pokrije z njimi
kako se da deliti tudi to
česar nimaš in kako iz zmede
ki druge spravlja v obup
narediti presežek
tule v prijazni knjižnici
tvojega mesta med
tihožitjem knjig in duha
je dovolj odmika da lahko jočem
ob računalniku in ti pišem
četri četri dva do beograda
srečno rut
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
9 komentarjev:
Slovesa so žalostna, so pa zato ponovna snidenja neprecenljiva ...
Saša
Res! Tudi zato, ker nam odsotnost ali izguba tega, kar smo imeli,dopolnita sliko. Morda je manj ostra, a vidimo več.
berem.. berem.. levazleve, globok poklon napisanosti.
prilagam nitko.. naj včipkam še en majhni delček Bajage i još jednu jericu.
/instrukturi pa učijo slovko/
p.s.
zbirka razbitih koščkov, ki.. aneda, Rut?.. ostajajo celi.
Jerice so šle lončarit in ustvarit nove vaze, kakšno pa še zlepit, da bo lepša kot prej,s patino toplega joka in z glazuro spominov.
Mah, spet hvala za poklon, sama bi uporabila enakega - za to, kar berem pri tebi.
In povabim tudi 'moje'bralce na tvoje strani
http://61mah.tuditi.delo.si/, da se potopijo v mahovje dobre poezije.
Draga Tanja,
vsa sem se topla od vasih objemov v mestu, ki lahko pospremi tisoce in tisoce stopinj, jih mehko zvije v cigareto ulic in poslje tja, kjer so doma. Jutri bom srecala Dajano in Smiljano - vem, Piran bo sedel ob vodnjaku s knezom Mihajlom in me bomo poslusale tvojega Tartinija, ki z lokom violine razmika oblake tu gde Dunav ljubi nebo. Ce te ne bo v Pisecah ali na Bizeljskem, da ves, kje si ...
Mah, prihajam k tebi ... Bez instruktora, samo sa jednom starom harmonikom ... Cela.
Hoj, Rut. Od kod pa tebi harmonika? Boš z njo šarmirala ravnatelja zdaj, ko si šla drugam? Ej, drži se.
Harmonika je v rokah starca na vogalu knez Mihajlove i ulice kralja Petra, poje, medtem ko se jutranji setaci ustavijo na kavi in prepletanju, poje, in na koncu dneva v skatli nima niti za kavo, ki stane 8o dinarjev. A neko bi rekao - pa sta ce mu kafa, ionako od nje ne bi mogao da spava.
O pa to je ta starec ki je že v eni moji pesmi:
hodam ulicom svetozara markoviča
a na rubu sedi starac i svira harmoniku moskovske noči
a ja večeras odlazim iz ovog grada ...
Rut, pozdrav in objem od daleč.
Objavite komentar