5. 10. 2007, večer
Častilci juter imamo radi tudi večere. Saj, gre za prehajanje, enkrat med dnevom in nočjo, ali med nočjo in dnevom. Za postajanje nečesa in za izgubljanje, za drsenje iz znanega v neznano, za zapuščanje in za prepuščanje, za neizprosnost in izbiro, za svetlobo, ki se ne more odločiti, čemu še ali že pripada.
Izgubimo več, kot smo v resnici imeli, ker svoji preteklosti dodajamo vrednost, ko se naseli v sedanjik z barvo spomina. Zato bo ta danes in tukaj jutri vreden več. Ali morda manj, mogoče bomo jutri nekaj vzeli temu danes in tu.
Tako se osipamo in snežimo na svojo preteklost, fotografije zato nikoli ne beležijo trenutka, ampak prehode z dodano vrednostjo.
'Fotograf išče stališče, s katerega bo lahko nekdo drug (gledalec fotografije) svet videl tako, kot ga vidi sam.' (W. Flusser)
Že res, vendar je treba dodati, da tudi fotograf postane gledalec in velja zanj enako, lastne fotografije niso samo pot k tistemu prostoru in času, ampak k tistemu sebi, ki je takrat in tam svet pogledal na tisti način.
Enako je s pesniki, pa slikarji, arhitekti ... vsi postanejo s trenutkom stvaritve tudi lastni bralci, gledalci. In ko se vračamo k svojim otrokom, smo marsikdaj začudeni, ali nostalgični, ker nismo več samo to, kar smo bili. Zreli pa smo najbrž takrat, ko nas ta soočenja ne ohromijo, ampak napolnijo. Četudi z žalostjo.
6.10. 2007, jutro
4 komentarji:
zakaj potem častilci mraka in večera ne moremo zadihati v jutrih.. vi pa lahko oboje? faušija cveti.. poganja iz zelenja v obilnih cvetovih v meni..
ah.. tvoje kvantne oblike, vsebine.. večera me pripeljejo v znano in toplo in prijetno. /spet plivkam v zalivu.. ali vidim v daljavi meni ljubo piransko špico?/
""".. nikoli ne beležijo trenutka, ampak prehode z dodano vrednostjo.."""
pri fotografiji še vedno mislim, da avtor zelo hitro stopi na stran gledalca in hiti s posameznimi "malerji" pogledat fotografijo tako, kot jo on sam ne bi videl, oz. da bi jo le nekako uspel pogledati tako, da ne bi izgubila Vrednosti pri gledalcu. za Vrednost gre. a trenutek, ki ga doživiš sam, ali v fotografiji, ali v poeziji, slikarstvu.. je težko dopovedat, ker se je sprehodil v tebi. potem pa najtežja naloga: opazovalcu celo ponudit. včasih je kar za zavriskat: živela različja! kako bi sicer sami vedeli, koliko nam kakšen trenutek pomeni, če ga ostali nikakor ne morejo zaznati?
in za zadnja dva stavka stojim in ti ploskam. nič patetično. z velikim veseljem, ker se prav zaradi tovrstne Zrelosti že lep čas bojujem proti drugim kvazi zrelostim.
p.s.
uf, sem mislila, da sem en p.s. že porabila, pa vidim, da še ne.. a če bi bil možen p.s. na vrhu, bi ga spisala raje na vrh. morda se bo dalo nekoč tudi s tem še poigrati.. torej: fotografije tukaj.. so mi povedale celotno zgodbo o nekem nekoču, ki si je zadal nalogo, da bo po svetu hodil samo še s pridihom znanega.. pa vendar magičnega do zadnjega vlakna.
Ohraniti trenutke, jih obarvati tako in drugače, zase ali za druge, za otroke ali za starce, za druge duše, ki so sedaj s tabo pod zvezdami...Človek je iskalec, išče v sebi, kar mu je obljubljeno, da bo našel... nekateri s svojo ustvarjalnostjo, drugi z vsakodnevno rutino in ravno pot življenja je naše jabolko, zagrizneš vanj in se učiš ali pa prehitro odideš. Spreminjati se - pa ne z besedami, ampak z dejanji- razumeti druge, ker morda so drugi jaz v neki drugi dimenziji...to je težko, kot je težko pustiti ljubljenemu ljubiti nekoga drugega... Da ne bo preveč besed - še zaključek - tudi ta blog ni namenjen le enemu ali eni - veliko daje vsem, ki ga obiskujejo in občudujejo igre besed in fotografij - tudi meni odkriva nekaj mene... Hvala!
O dragoceni objem besed. Mah in Anonimni, vajina zapisa sem danes nekajkrat prebrala in odlašala svoj odziv, ker sem se hotela posvetiti napisanemu.
Mah, seveda godi, če ti kdo prizna zavidanje, hkrati pa je to po mojem znak korajže in velike doze zrelosti - tistega, ki tega ne skriva. Seveda tiste žlahtne zrelosti, ki jo sama omenjaš.
Ja, res je v ozadju piranska silhueta, tako znana in hkrati do zadnjega vlakna magična, če si smem kar tvoje besede sposoditi.
Zato pa živela različja in krati živele sorodnosti. Dobro denejo.
Dragi/a nepodpisani/a. Ne vem, ampak moj neizogibni vtis je, da dobro poznaš moje vzgibe, pa tudi če ni tako, so stvari, ki jih prepoznavamo v drugih in govorijo o nas, itak.
Pustiti ljubljenjemu, da ljubi nekoga drugega, o , pri teh besedah pa me zaboli tam v globini. Taka izkušnja nas s svojo neizprosno ostrino preizkusi do 'zadnjega vlakna'. Veliko samote in veliko notranjih dvobojev je takrat potrebno: da ostanemo ali da napravimo prostor novi bližini. Ali oboje.
Res je, ta blog, kot najbrž vsak, ni namenjem enemu/eni.
Tudi si nisem zamislila 'ciljne skupine', lahko pa upam, in to razberem tudi iz tvojih zadnjih besed, da si lahko, komur je do tega, postreže po svoje, lahko pri tem uživa, lahko se zamisli, lahko pa kaj tretjega. Saj ni tako odločilno, kako reagiramo, bolj je pomembno. da nismo brez reakcije.
Da nismo tako vzravnano mirni in stabilni, ko bi lahko zanihali in da si upamo ugriznit v jabolko, čeprav ne vemo, ali je mogoče presneto črvivo ali pa je prav to jabolko našega življenja.
Nimam kaj dodati, vse ste povedali trije pred menoj.
Največ mi povedo tvoje enkratne fotografije, levazleve. Hvala zanje!
Bodi, bodi fajn, od jutra do večera!
Alenka
Objavite komentar