Se moram odkupiti vsem, ki so mi zamerili klicanje zime (tam nekega septembra). Ne, zima še sladko spi pri Snežni kraljici, zato pa imajo barve svoj ples. Celo sončnice cvetijo, na njivi med Brežicami in Krškim. Sem jih 'odkrila' zadnjič, ko sem zavila z znanih poti.
Ruj pa je iz Istre, seveda in vabi, vabi ...
prišla je jesen
z norimi barvami
kako naj mižim
kako naj grem mimo
kot da se ni nič
zgodilo
12 komentarjev:
obleci me nebo v pretesno opasani brokat
položi vse cvetove tja na srčno stran blazine
cvetovi ruja se še od pomladi niso osuli spat
ogrni plašč mi za spomine, za toploto zime.
jesenjam se v vsakem trenutku, z vsakim vdihom. to je čas, ko po dolgi "zimi" zaživim.
v tem času edino lahko častim jutra. ker se bogato mrači še dolgo v dan. ker se kmalu začne mračiti v noč.
ker.. ah.. lepo vas prosim: kakšen smisel je v ognju, če se kuri v svetlobi?
a tako.. /prosto po Križnarju/ se v temi NE IZGUBI noben žarek, še posebno ognjen. in v žarku je beseda ŽAR.. kakor v srečanju SREČA.
le še zaplešem lahko ob zamudljivih cvetovih prekrasnih sončnic
/zatopotam v tisto meglico, ki jo zaznam v daljavi .. /
in zavriskam ob ruju Istre
/in si hitro spremenim črko t v črko k/,
pa spet jesenjanje dobi nov Žar, novo Srečo in še svetlejšo Iskro.
hvala ti za ta prekrasen današnji pozdrav!
Mah, tole je res tvoj plodni in iskrivi letni čas.Dobro, da zahajaš na moj blog, ker, kot lahko opaziš, so 'moji' bralci razvajeni. Odprejo, pogledajo, zaprejo (slepam po tem, da število ogledov veselo raste). Niti pozdrava ne pustijo, kaj šele kakšnega iskrenja. Saj je kazalo, da bo zaživela tudi ta dimenzija, pa je kmalu usahnila. No, se morda spet pojavi, spodbujena z žarom tvoje energije. Hvala, skratka.
P.S. mah, dobrodošla v razkošju juter, tudi jeseniti se nama je v krvi, plameneti sredi svetlobe je najbrž res potrata, pa včasih zanimiva izkušnja. Kar se še od pomladi ni usulo, naj diši po zrelem, kar se je, naj gre med spomine. Nazdraviti za včeraj brez slabe vesti, za jutri brez predsodkov, za razkošje tega zdaj pa sploh!
draga.. ni mi jasno, res ne. kako je moč it mimo brez besed pri ogledu takšnega bloga.
da se v ljudeh včasih nič ne zgane, razumem. ampak vsebine, oblika, sistem .. "tvoje" levezleve ne more zmeraj pustiti hladnost pred vrati. vsaj mojo ne.
pa te lepo prosim, ne obupat. ker tvoji teksti so nanizane misli, polne, skamenčkane na zlati obali ob zvokih čistega užitka.
to je moje mnenje.
gremo dalje, levazleve!
p.s.
upam, da si prebrala zapis z naslovom: kako je mahu,kadar mah zadiši? to je naslov, ki sem ti ga ukradla, in pri nedotiki je Možakar sklepal eno zanimivo skovanko.
Sem ena od, kot ti pravis - razvajenih bralk tvojega bloga. Zelo redna bralka. Ki res le odpre, prebere, pogleda in zapre.
Res je tudi, kot pravi Mah, da ni moc iti brez besed pri ogledu taksnega bloga.
Vendar sama sodim med tiste, ki ne obvladamo vescine zapisati svoje misli, obcutke... v nekaj takega, kot uspeva vama z Mahom.
Zato le odpremo, preberemo in zapremo. Ne ostanemo pa brez besed. Le zapisati jih ne znamo.
Pozdrav pa z veseljem pustim. :)
Torej, lep pozdrav na Stajersko.
Hojla, sem se potepatala v teh dneh, zato 'šele' danes moj odgovor. Ma, seveda, gremo dalje! Brez dkrbi, mah in ostali. Sem namreč ugotovila, da je bloganje odlična vaja za dve stvari:
za samospremljavo in za upočasnjenje. U, kakšne dolge besede, mislim na to, da se je treba zamisliti, izbrati, zapisati, oblikovati, brati. In za to si je treba vzeti čas in merico miru.
Torej ustaviti se, se ozreti, potem pa mirno sto na uro dalje.
Mah. pridem pogledat, kako je mahu, ko mu diši mah, v tvoje Mahovje. Sem pesem že brala, jo bom še enkrat, je na prvo branje malo podivjana, kot kontrolirani gejzir, kot mnoge tvoje. Pridem, itak.
Dragi Anonimni/a, hvala za pozdrav, za iskrenost,oglasi se še kaj. Vaja dela mojstra, ne vajenca.
No, tistile 'potepatala' je lapsus od 'potepala'. Pa čist luškan lapsus. Mah, take maš ti rada.
najprej: potepatala mi je pa res bil všeč... hahahha, škoda, da si ga šla popravljati.. ker sem si jo že enkratno prevedla... hahaha.. gozdovščina je Čudovit jezik. potepatala.. super.
zdaj: všeč mi je odgovor, ki si ga napisala anonimni. točno to je. in bloganje je izziv. išče mir v tebi. seveda.. normalno.. glede na vsebino. če pišeš kaj si kufala in kako si dala perilo iz stroja.. hm. če se pa lotevamo gromovništev ali čarolij ali tihetišine v nas.. ja, takrat je pa ta ekran zaklad. odpreš skrinjico in si v stiku.. hm: nekateri mislijo, da z njimi.. v bistvu si pa takrat najbližje sebi. eh.. pametnjačim. ampak jaz imam blog za to. da grem lahko čisto "mirno sto na uro dalje" <- ta je dobra.
na koncu: samospremljava in upočasnjenje.. uf.. prosim te: piši o tem. lepo te prosim. rada bi te brala o tem.
O upočasnjenju in samospremljavi? Bom pisala, je to moja ljuba tema. Sicer popadajo od smeha kakšni, ko jim rečem, da treniram počasnost ... Bom pisala, v kratkem.
yeeees.
čakam z veliiikim veseljem
pomah!
Vse se je zgodilo,
ker sva dve:
jesen, ki sem jaz.
No, upam, da še ne vse!
Prihaja zima. Z moje leve ...
Ob ruju ne moreš mižati, ali pač!?
Alenka
Pozdravljena,Alenka nov glas/zapis na
mojem blogu. Poetičen, po prvem vtisu. Fino. In malo radovednosti, od kje?
Objavite komentar