še dobro
da je mene več kot ena
lahko me pustite
pod obokom
samo s seboj
za kakšno stoletje
in vrnile se bomo
tista ki izginja
tista ki pripada
in ona ki ostaja brez
lahko me pustite samo
brez vetra in poletja
s petelinjim petjem
ali s toplim jokom
itak je moj letni čas
nekje vmes
4 komentarji:
tiste sapice pomladne Ali jesenske.. tista jutra v novembru Ali v februarju.. tisti oboki, podprti le s spomini /saj bi se že davno podrli/ ob desetih zvečer Ali ob petih zjutraj.. ali pa morda tako, če je lažje: nekje vmes. ko smo isti, samo več nas je. je to rezerva? je to preživetvena košarica? ne vem. lahko pa ostajamo sami, kot si napisala, pa sami pravzaprav Nikoli ne bomo. ker nas je več kot ena.
in vse vedo, da so lahko.
svetloba pronica tudi iz tam.. nekje vmes!
p.s.
blaženi Ali! polagamo se mu v naročje, kot da ga sploh ni.
Ja, včasih se zdi, da gre res za preživetje, ampak česa? Sanj, iluzij, dvojine, zaupanja, presežne vrednosti? Kaj nam bo preživetje, v katerem smo odsotni.
ne. ne prisegam na preživetje. vprašanje preživetja se mi vklopi ob nesrečah. a to je le hip. pri vsem ostalem bi se moralo spoštovati Živeti. edino tako smo Prisotni. edino tako, mislim da. daj me popravi, če mislim narobe. vse ostalo.. tudi to, kar si naštela.. mora imeti Živeti v sebi. in sanje, iluzije, enost v dvojini.. vse to mora Živeti. le tako smo prisotni. če pa gre pri teh "stvareh" za sámo preživetje, potem smo umrli prej, preden smo sploh Živeli. odšli od prisotnosti.
Nič ne popravljam, ker bi bil greh. In ker pri tej temi ni narobemislim.
In res, preživetje bi moralo biti premalo, zakaj pa imamo vse te občutke, pa spomin, pa želje, pa besede ...
Objavite komentar