Marsovski monologi 2

Upočasniti pomeni za nas, marsovce, zgodaj vstajati in si vsak dan znova krčiti čas.
A kako se krči čas? Kako se krči zemlja? Tako, da nerodovitni svet krčimo v rodovitnega.
S krčenjem je časa vedno manj, nečasa pa vedno več. Nečas je tisti način časa, ki je za obstoj marsovcev takorekoč neizbežen. V njem ne obstaja moraš, ker se mudi, nujno, pohiti, zamujaš, prehiti ...

Nečas ni enako prosti čas. Ker prosti čas je milje daleč od prostega. To se vidi z Lune, ne le z Marsa. V prostem času ljudje tečejo, da teče z njih, se smrtno resno igrajo smrtonosne igre, biciklirajo do onemoglosti, hrumijo z vrtnimi kosilnicami, vozijo svoje nadnadarjene otroke od vrat do vrat, vozijo tono težke vozičke v hipermarketih, strastno zasledujejo Guruje itd, itd.

Nečas se ne skriva nekje v vesolju, da bi ga bilo treba odkriti z novo vejo fizike. Tudi ni kakšna postmoderna marsovska finta, s katero se tisto, kar je bilo prej na nogah, zdaj postavi na glavo.
Ni to in ni ono in ni tisto tretje. Ja, prav v tem je njegovo bistvo, bi rekel meni ljubi marsovec Michel Foucault, mogoče ne gre za to, da odkrijemo, kaj in kdo smo, ampak da zavrnemo, kar smo.

Zavrniti, izstopiti, izmakniti se, upočasniti, izkrčiti ... iz danega, iz tega, kar radodarno in rakasto poplavlja svet. Na videz kot toplo gosto mleko, v resnici (pod belo prevleko) pa kalna reka.
Za opaziti razliko je treba zajeti zrak in zaplavati v globino. Za potovanje po tej reki pa ni treba niti čolna, dovolj se je prepustiti toku, sistem deluje s samoumevnostjo. Vloge so razdeljene, standardi znani. Otrok ni treba učiti plavati, ker jih mleko ziblje na površini.

Pravzaprav se iz Sistema ne da izstopiti, najbrž pa obstaja nekaj načinov 'varanja' Sistema. Ali upiranja, če hočete. Eden od teh načinov je preprosto ustaviti se , kar v valečem toku sploh ni preprosto. Pomaga tisto, čemur marsovci rečemo treniranje počasnosti. In kako se trenira počasnost?

Nečas ni meditiranje in 'misliti na nič'. Nasprotno. To je dolgo dolgo sedeti, lahko bi rekli posedati, oziroma počasi počasi hoditi, lahko bi rekli postopati, oziroma dolgo dolgo stati, lahko bi rekli poslajati se in pri tem:
misliti, opazovati, vonjati, , brati, se pogovarjati, poslušati, pisati, sanjati, peti, slikati, božati, čutiti, premišljevati, blogati, ja tudi to. Bolj ko je nekoristno početje, bolje je.

Ker ta planet bodo pokončale koristne dejavnosti in delo. Se komu zdi, da me je treba prijaviti? Potem naj spomnim, kaj je pisalo nad vhodom v delovno taborišče Dachau: Arbeit macht frei!
In tudi to, da v vsem kaosu druge svetovne vojne nemški vlaki nikoli niso zamujali, ker je sistem uradnikov skrbel za točnost.

Marsovci nismo izkusili vojne, zato se nam zdi, da ni najtežje izogniti se orožju, ki meri vate. Da se je težje varovati pred ljubečimi prijemi Sistema, ki za svoje delovanje potrebuje hitre, učinkovite in ravno prav misleče 'delavce' z večno slabo vestjo, da niso dovolj izobraženi, dovolj zdravi, dovolj fit, dovolj rjavi, dovolj ljubeči, dovolj bogati, dovolj doma, dovolj na poti, dovolj delovni in, seveda, da niso dovolj hitri.

Da me ne odnese predaleč, raje zaključim svoj monoblog. Samo še pojasnilo, preden me Mah ali pa Saša vprašata, na kaj mislim s tem Sistemom.

Sistem deluje s podsistemi, ki jih v vsakdanjosti dobro poznamo, ker v njih živimo in imajo vsakdanja imena. Najbolj kontroverzna med njimi sta družina in šola. Pa o tem kdaj drugič, v naslednjem monologu, v naslednji vaji upočasnjenja.
Vsi, ki ste se prebili do konca te vaje, pa zaslužite rdečo majico, kjer spredaj piše Marsovec, zadaj pa
Ne potrebujemo Sistema,
potrebujemo drug drugega!

Jovsi.
Fotka nima zveze z napisanim, je torej brez haska, bene!