Ljudje živimo v zavetju drug drugega, je nekdo zapisal.
To zavetje ni vedno zavetje, lahko je hladna senca, groba tkanina,
lahko je skeleča odsotnost, odmik, praznina.
Človek je lahko človeku marsikaj.
Včasih niti ne opazimo, kaj smo drug drugemu.
Najbrž ima vsak od nas svojo lastno kapelo, kamor se
hodi pogovarjat in molčat s seboj, kamor se pride objet
in položit zelišča na rane, kjer si nadene pelerino,
s katero se varno leti nad dolinami.
Izgubiti se v nečasu in se vračati v zavetje ljudi.
In biti zavetje. Sebi in drugim.
8 komentarjev:
Biti z ljudmi, ki so "tvoji" je najlepše. Premalo se tega zavedamo a čas teče in pajčevina na obrazu je vse gostejša...
Čas praznovanj trka na vrata,kratkih delovnikov in dolgih večerov: priložnosti za druženje bi moralo biti več. S kitaro v roki in s tistimi, ki so 'naši', pa bo pajkom nerodno in se bojo šli sekirat drugam.
Res, dost je tega jamranja, je treba kej naredit.
Dobro je to - s pajki- ha, ha
mmmm.. sem s tvojo pomočjo prepotovala vsa svoja svetišča, kjer jih menda res lahko tako imenujem.. zavetje.
čudovit zadnji odstavek.
in obe lepo pozdravljam.
/v petek bo menda dež. komaj ga že čakam./
Mah, ja, za svetišča gre, za kapele iz trav, za oaze, pa ne sredi puščav, ampak obratno, sredi neosebne množine in decibelov. Sredi vsega preveč.
Deža pa ni treba v petek, grem na PriMorsko.
Saša, uštimaj strune, prihaja Martin, pa Miklavž, pa nova šola! Pa veseli december, čas Strelcev. Od tega Škorpijona smo že dost zadeti, se bo treba odlepit.
Joj, Mah, samo malo sem vrgla pogled na Mahovje, močne reči,pridem še kaj napisat, ampak nekaj me pa začenja zanimat, a to nastaja sproti, so to odzivi na sveža dogajanja? No, radovednost me tepe že od malega in oprosti, če ti je odveč.
sproti. sveže tople žemlje. nič nimam po skladiščih.. nočem čutit za nazaj in ne morem vedet, kaj bom čutila v naprej. nepredvidljivost je sestavni del moje nestrpnosti.
hvala, da si to vprašala. tega me ni še nihče.
bodi mi lepo, lepo!
Saj, čestitam,in če boš ohranila tempo, bo to olala lepa pesmarica. Da ni nič po skladiščih, o tem bi lahko kakšno rekli, kako nas preteklost popiše in nas obiskujejo njeni vonji.
Mi je prišlo še nekaj na misel:naredit en tak staromodni pesniški večer, v spomin na stare čase, pa na brežiškega pesnika. A?
Objavite komentar