Razkrita uganka

Iztok in Katja, dve moji dragi mladi bitji, vajina ugibanja so vzorni primer odličnega logičnega sklepanja in vajine ugotovitve - držijo!! (Naj še kdo reče kaj o blondinkah in blondincih!)
Toplo priporočam in razkrivam destinacijo Potepanja iz prejšnje objave:

prečkati mejni prehod Imeno - Miljana, zaviti takoj na levo in se držati ceste, ki vodi ob Sotli. Znana pokrajina izgleda z drugega brega posrečeno neznano. Terme Olimia, grad Podčetrtek, kot da jih prvič vidiš. Pot te sama pripelje na hrib svete Ane, na katerem je tik pod cerkvijo ta ljubka 'kozjanska' hiška, kar priča o tem, da meje rišejo politiki, ne ljudstvo. Kamniti križni pot je odkritje zame, ne vem, če sem videla lepšega. Pot ob meji vodi seveda ob Vonarskem jezeru, ki je s hrvaškega brega pretresljivo lepo in se cerkev sv. Eme od daleč všečno zrcali na gladini. Pri Rogaški Slatini ne prečkamo meje, ampak obrat skozi Prišlin proti Pregradi.
Velik tabor, lepotec pod zaščito UNESCO, nekoč dom Veronike Deseniške, plemkinje, ki je zmešala Celjana Friderika, da je ubil svojo ženo Elizabeto Frankopan in se poročil z Veroniko.

Tu kot da se je čas ustavil pred desetletji. Od Pregrade na Desinič in Veliki tabor, ki je preveč prepoznaven, zato ga v prejšnji objavi ni na slikci. Je pa cerkev sv. Barbare z obzidjem in dvema stolpoma pravi biser taborske gradnje, kraljuje visoko na Vinagori, ki res spominja na Pilštanj in tudi breze so od tam. Pa spust mimo Grešne gorce, kjer se da dobro papati in mimo ograjenega posestva dvorca Miljana in si spet natanko na mejnem prehodu, kjer se je avantura začela.

Grešna gorca

Dvorec Miljana, bolj znan po zadnjem lastniku dr. Franju Kajfežu, izumitelju aspirina. Dvorec danes prodaja njegova mlada vdova Lada Kajfež

Nismo šteli kilometrov, čas pa itak teče po svoje. Ustaviti se, ko zapoje inspiracija, ko zaniha svetloba, ko te pokličejo breze ali hram. Zanimivost te poti, da nisem nikjer naletela na ljudi, pač pa na razsvetljena in preobložena pokopališča. Ja, dan po dnevu mrtvih. Ljudje se vračajo k svojim mrtvim, k svojim spominom iz otroštva, k svojim travmam, k svojim drevesom in potem potujejo nazaj v svoja življenja. Hiške pa kot starci govorijo neko svojo govorico, trpko in skromno, morda zato tako privlačno nam, nevajenim skromnosti in trpkosti.