Razlika med eno in drugo je v tem, da prva ne ve, kako je biti druga. Druga pa ve, kako je biti prva. In če vrtnica nima spomina? Je razlika odvisna od Tretjega?
To, kar se realizira v moji zgodovini,
ni preteklik, definiran s tem, kar je bilo, ker to ni več,
niti sedanjik tega, kar je bilo, v tem, kar sem,
temveč predprihodnjik tega, kar bom za to, kar ravnokar postajam.
J. Lacan
10 komentarjev:
Ob tej minljivosti, na katero si nas spomnila, moram dodati nekaj...
Ravno berem (ponovno) knjgo v kateri je avtor napisal: "Smrt bi nikakor ne mogli spoznati, če bi nas doletela samo enkrat. K sreči pa življenje ni drugega kot nenehen ples rojstva in smrti, ples sprememb... Sogyal Rinpoche"
in Voltaire je rekel:"Navsezadnje roditi se dvakrat ni nič bolj presenetljivo kot roditi se enkrat."
Torej,nastajajmo v tem življenju, v naslednjem bomo samo nadaljevali, upam...
Saša, ti se oglasiš ravno takrat, ko te začnem pogrešati. In to s kakšnim komentarjem. Tile škorpijonski dnevi so po mojem najboljše ozadje za take misli in take knjige, v katerih se sprašujemo o tem, ali je na oni strani še kaj. Ali smo več, kot je videti, da smo.
da ne boš mislila, da me ni.
sem.
in tuhtam za "nekje vmes" in za "razliko".. upoštevaje seveda sašin čudovit komentar.
kava?
na moji terasi?
kdaj?
Vem, da si, pa da si puščava sledi, jaz v mahovju, ti na levi. Kava? Na terasi? V troje? Ker Saša je tudi 'z našega konca'. In ima rada nečas.
aja?
juuupi, seveda! ponedeljek kadarkoli ali v sredo dopoldne?
Saša, sliši se dobro ...
Seveda bi pasalo kofe in kakšen prijeten razgovor, meni sicer bolj odgovarja popoldanski čas, čeprav ne vem kako bo v tem mesecu, ko bom s sodelavci verjetno nekaj popoldnevov preživela v novi stavbi, konec meseca je namreč otvoritev nove šole. Skratka, če me bosta povabili, z veseljem pridem.Če mi bo čas dovoljeval si bom vzela nekaj nečasa...
dobro, potem v ponedeljek kadarkoli. meni je popolnoma vseeno, ker hišo nimam pospravljeno tudi, kadar jo pospravim. smeh = si bomo vzele nekaj nečasa..
ve. prva tudi ve. ve njen gradnik. njen gradnik ima spomin v šivi in šakti. gradniki so bitja pramaterije. in tudi zato zemlja umira, ker npr. pri poseku drevesa ostane čok s korenino.. deva pa živi naprej /zaradi koreninskega še delujočega sistema/ in se trudi oblikovati nekaj, kar ne obstaja več..
tako da cvet, ki se osuje, NI grd. to je le naša predstava. ni star. ni ODcvetel. je namenski. temu namenjen. /oprosti levazleve - spet sem pri obliki, vsebini in namenu.. /
sicer ne bi bil cvet. bil bi veja sekvoje..
si se pa odločila za vrtnico.. zanimivo. zraven še nekaj bilk, je to vrsta, ki se /glede na evolucijo/, počasi premika v višje kraljestvo.
in saša je prekrasno načela samsaro.. krog življenja in smrti..
če smo več? lahko bi bili, ja. a človek ima individualno zavest. in če hočem končno priti na Lacana.. juuupi! zavest NIMA časovnih razpredelnic. zato se seveda realizira v zgodovini nas, kot Posameznika, šele v predprihodnjiku to, kar trenutno smo.
p.s.
pošlji me nekam. težko je napisati nekaj, kar frca iz naših predstav o času, o prostoru.
p.s.1
slajše? s smetano? morda z mlekom?
pa berem zdaj, kar sem napisala. joooj, kako sem naporna. zveni kot neke vrste predavanje, pa nisem hotela tako. pač.. je, kar je. ta cvet in njegova doživetvena oblika me je cel teden vabila..
hotela sem pa še to povedati, da je res škorpijonov čas tisti, ki briše preživele forme in gradi temelje za nove. zato se v tem času porajajo nove energije v nas, ker pa se starih, ki ničemur več ne služijo, oklepamo, imamo občutek, da nam ta čas "škodi"..
tako. zdaj sem pa do konca zamorila vse kar leze in kar gre.
O, to so bila nočna premišljevanja,
Luna v Devici, Sonce pa v onstranstvu Škorpijona. Mnoge sledi preteklosti nam šepetajo s svojo polrazumljivo govorico.
Pravo svetlo sonce se hitro utrudi in mrak in noč imata svojo moč. Ni čudno, da so v vučedolski kulturi častili Orion kot ZIMSKO SONCE, ozvezdje, ki je v tistem času (pred 5000 leti) zasijalo okoli 1. novembra.
Mnoge pametne učene glave in stroke so o minevanju in ostajanju rekli svoje in bodo še. Se mi dopade to o škorpijonskem času, ki briše preživele forme in gradi temelje za nove.
Se mi hudo dopade tudi misel A. Rebula:
O človeku.
Ker je človek taka skrivnost, taka globina, tako neoprijemljiv, da ga ne moreš zajeti z nobeno stroko.
Tudi njo bi bilo za povabit na kavo, a?
Če bo Saši zneslo, sem za kakšen ponedeljek popoldan. S smetano.
Jutri je en performens v Celju, videopoezija ene Romunke, bi to koga zanimalo?
Objavite komentar