Namibija

Jutri potuje levazleve skupaj s slovensko UNESCO ekipo v Namibijo. Kaj bom v Afriki? Srečala stare prijatelje, trčila v nove izkušnje, imela dve predavanji na pedagoškem srečanju južnoafriških učiteljev, aktivistov v UNESCO ASPnet. Kaj je ASP net? Mreža šol, ki dejavno gojijo kulturo povezovanja.

To ni poslavljanje, saj bom kmalu nazaj, ravno za tisti lepi praznik. Do takrat pa tile lepi obrazi deklet iz Rehobota.

L ... kot ljubezen

Ali ste vedeli, da je beseda LEVA v Prešernovih časih pomenila tudi zidno odprtino za razsvetljevanje prostorov? Ne? Tudi jaz ne, do danes. Se mi pa jako dopade. Torej levazleve ima še eno močno sopomenje. Svetloba z leve, ali pa leva razsvetlitev ali pa ... Samoreklama: berite blog in prišparali boste pri žarnicah, takorekoč ekoblog, ajaj.

Levazleve je iz neznanih razlogov zvesta slovenskemu filmu. Tokrat si je pogledala L ... kot ljubezen.
Najboljši del filma je glas Lucije Šerbedžije v uvodnih in zaključnih scenah, stavki, ki se kot žlahtni čokoladni obliv še dolgo topijo v ustih (ali kje). Odkar se v slovenskih filmih sliši jugoslovanščina, so postali prilično gledljivi. Jebiga. Če pa se pojavi še priimek Šerbedžija in to dvakrat , ne pogrešate več Milene Zupančič in Radka Poliča. Lucija/Gina ima obraz angela, a angeli v življenju izgubijo sij, ali si zlomijo krila, ali postanejo temni angeli. In posnamejo film o neizprosnosti želje po ustvarjanju in želje po bližini. O iskanju in o izgubljanju in o izbiranju. Med angelskim in človeškim.
Jovanovič je rekel 'življenje je drama!' Janja Glogovac pravi 'Življenje je film!' Levazleve pritrjuje. Aj!

Igrajo: Lucija Šerbedžija, Labina Mitevska, Davor Janjić, Ksenija Mišič, Marko Mandić, Sebastijan Cavazza, Rade Šerbedžija

Scenarij: Janja Glogovac in Jelena Vukot

Celo po
vsem tem času
sonce nikoli
ne reče zemlji:
"Dolžna si mi."

Poglejte,
kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta -
osvetljuje
vse nebo.
Hafis



Kako se sliši 'dolžen si mi' med prijatelji in prijatelji, med starši in otroci, med ljubečimi in ljubljenimi ... ?

En mau slovenskega kiča

Pri spodnji fotki se je zgodila meglica na steklu objektiva, pri minus štiri to menda ni tako čudno. Iz napake se pa včasih kaj zanimivega posreči. Tako je iz februarskega Bleda nastala pijana razglednica.

France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen

Dragi bralci levezleve. Prenesli ste že marsikaj, meditacije o neČasu, o kadilski perverznosti, o dilemah s kičem, pa boste, k vragu, še tole pisanje. Nocoj sem malo jezna. Ravno prav, da zapišem, kar se mi že leta nabira, ko se datum približa slavni osmici meseca februarja. Aj, slovenski kulturni praznik! Slovenska prešerna travma.

Zakaj podelitve Prešernovih nagrad delujejo kot komemoracija? Zakaj ne mine slovenski kulturni praznik, ne da bi se vsakič znova zatekali v eno samo pesniško zbirko in v prirejeno biografijo enega samega pesnika? France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen, da se da nanj projicirati (prilepiti), kar hočete. Oziroma kar si zamislijo tisti/tiste, ki jih doleti režija proslav in protokolov ob slovenskem kulturnem prazniku.

France Prešeren je mit, in mite je treba jemati z rezervo.
(Boštjan Lajovic, http://www.preseren.net/slo/default.asp)
Ja, v tej deželici je Prešeren sinonim za kulturo. Ergo, je treba tudi kulturo jemati z rezervo! Zdaj mi je malo bolj jasno, zakaj vse te komemoracije in publika, ki sedi kot krepane kure. Zaradi tiste rezerve! S katero se da lepo distancirati, mirno sedeti, ko je treba, ploskati, ko vsi ploskajo, nazdraviti, ko je treba, vstati, ko vsi stojijo (in streljati, ko vsi streljajo)!

Ker če ne bi imeli rezerve, distance, bi mogoče protestirali, bi mogoče ploskali vsak po svoje, ali pa sploh ne bi, bi mogoče govorili poezijo živih pesnikov, bi si mogoče zaželeli, da se nas dotaknejo in nas premaknejo. Aj, bi si mogoče zaželeli, da se dotaknemo in premaknemo!

Dragi moji, praznujte!

Timelessness

Plesni Teater Ljubljana, Prijateljeva 2, Ljubljana
Brezčasje je plesna predstava, ki izraža čas trenutka tukaj in zdaj, kot spomin, kot plastenje lubja, kot zgradba ritma, kot vračanje v odtisnjeno, kot pričakovanje, v neotipljivemu znotraj in zunaj nas, pa vseeno razpoznavnem.
Gre za spogledovanje med našim resničnim in izvornim bitjem, ki je neomejeno in večno in med našimi zahtevami, pričakovanji, strahovi, ki tvorijo iluzije brez katerih sodoben organizem ni vajen živeti. Ustvarja jih naš lasten um, hkrati pa v nas povzročajo premik iz sedanjosti v iluzijo, v iluzijo bodisi preteklosti ali prihodnosti.
Plesalčevo telo v gibanju, v danem trenutku z gledalcem ustvarja nekaj, morda zunaj vsakdanje resničnosti, kjer ni razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.
Vsi časi so združeni v kraljestvu večnega zdaj, v kraljestvu BREZČASJA.

avtorica: NATAŠA TOVIRAC
soustvarjalke in izvajalke: MAŠA KAGAO KNEZ, TEJA REBA, NATAŠA TOVIRAC
vizualna podoba: ANA ČIGON, NATAŠA TOVIRAC
video: ANA ČIGON
glasba: MARKO GREGORIČ
kostumografija: MATEJA BENEDETTI
oblikovanje luči: JAKA ŠIMENC

produkcija: Plesni studio Intakt

premiera : PLESNI TEATER LJUBLJANA
27. in 28.12. 2007
http://www.napovednik.com/index.php/id/75555/

Zadnjič je levazleve šla pogledat plesno predstavo Drage, drage in naletela na Brezčasje.
Premiero smo zamudili, a predstave še bodo. Za nas, brezčasne.

Namig za potep

RIFNIK

Razvaline gradu Rifnik stojijo na starem skalnem pomolu istoimenskega hriba nad Šentjurjem.
Grad se prvič omenja leta 1326, bil pa je pozidan že vsaj stoletje prej. Njegovi lastniki so bili nekaj časa tudi celjski grofi. Domnevno so grad razrušili uporni kmetje leta 1635. Kdor prileze do gradu, pa se bo seveda povzpel še skozi gozd nad njim do vrha Rifnika (568 m) in se znašel na razgledni planoti, na kateri nastaja arheološki park poznoantične naselbine z ostanki naselja iz pozne rimske dobe, dveh cerkva, cisterne, hiš, in obzidja s stražarnicami. Planota je bila močna strateška točka, zato ni čudno, da je pritegnila tudi Langobarde in za njimi Slovane, tako da je bila in je še danes, poslastica za arheologe. V vznožju Rifnika so najdeni lončeni ostanki že iz časa kamene dobe (4 tisoč. pr.n.št.)

Aj, Estrelita, pesem za domov

Režiserjeva izjava
Kar nekaj časa sem se navduševal, da bi imel ta film naslov Zakaj ste tako žalostni nocoj? Pa bojda žalost ni komercialno privlačna. Jaz pa dvomim. Zato ker sem bil tolikokrat v veselih družbah, ki so si v najbolj veseli fazi zaželele najbolj žalostnih pesmi. Zgodba tega filma se ves čas potika nekje po trikotniku ljubezen-žalost-glasba. Samo nesrečne ljubezni so velike in samo žalostne pesmi so ji vredne - to že vemo - ampak zakaj imamo toliko veselja s to žalostjo? Ni me zanimala tista žalostna, skoraj vulgarna žalost, ampak tista redka, prosvetljena žalost, ki je malce čudežna, zdravilna, tista ki ljudi lepša in spreminja.

Metod Pevec
Foto: Ralf Hahmann(http://www.emotionfilm.si/estrellita/index.html)

Izjava levezleve:
Ja, če niste prepričani, da so slovenski filmi gledljivi, potem se pustite presenetiti, pa tudi, če ne verjamete v angele in v znamenja, če ne razumete, da so glasbeniki, ki pripadajo glasbi bolj predano kot svojim ljudem, če ne veste, kaj sta sevdah in dert in nimate koga vprašat, če imate koga vprašat in mu vsega ne verjamete, če doslej še niste opazili, kakšna je razlika, kadar nekdo 'ume da pati' in kadar ne, če mislite, da je Juliette Binoche lepša Bosanka od Medihe Musliović, pa če dvomite, da sinovi lažje odpustijo svojim materam kot očetom in da je za nadarjene otroke kakšna razlika med igranjem nogometa in igranjem violine, pa če se kdaj vprašate, kaj se je zgodilo z nama, in vam ni vseeno ... in če še niste izvedeli, kaj je Estrelita. Pa tudi, če ste!

Alpska uganka

No, pa smo jo dočakali, zimsko fotko. Zdaj, ko so se trobentice že veselo naselile po travnikih, je prispela razglednica od iztoka izyboya in katje. Pa bodimo malo enigmatsko didaktični: katero mestece in katere alpe so na fotki?

T.

Otkači šlepove,
nanišani jutro i pusti tu stvar neka klizi ...
Stavi misli u prazan hod,
stresi zvezde ko dudove,
pa polako nasuči brod
na te plišane sprudove.
I sanjaj ...
Đ.B.

I ako danas nazdravljaš, popij jednu i za nas ...

Učilna zidana

Spet je čas za barve. Ker že diši po pomladi in ker bi rada, da se skupaj z mano veselite barvite pridobitve majhnega obmejnega kraja, v katerem so konec leta 2007 odprli vrata nove, sodobno opremljene učilne zidane. Na fotki je torej pročelje osnovne šole Bizeljsko.

Vizualne metafore

S premišljenim postopkom izdvajanja, preobračanja in sopostavljanja oblik sveta realnosti posamezni umetniki uspevajo oblikovati delo, ki postane mesto istočasnega pojavljanja mnogih slik in pomenov, ki so enako resnični. Ustvarijo delo, ki se nikoli ne konča z zmago ene same slike, enega samega pomena. Z ustvarjanjem večslojnih, dvosmiselnih slik želijo začuditi, vznemiriti opazovalca.
Olivera Erić

Fotografska podoba ni le sled, odsev, ampak tudi izbor:
fotografirati pomeni uokviriti in uokviriti pomeni izključiti.
Seta Knop

ista slika isti prsti

ista slika isti prsti
vse je tam kot prej
in bližina in razdalja
in prisotnost mej

kaj v to sliko je
naplavilo razliko


se je za očmi zdanilo
in črnina je odveč
ali se ni nič zgodilo
le bolj jasen je razgled

druga slika drugi prsti
vse je tam od prej
in bližina in razdalja
in prisotnost mej

Ni igre brez

Ni igre brez slovesa in brez odsotnosti. Prisotnost v igri je odsotnost v svetu. Čeprav samo za hip. Ne za zmeraj. Ampak tudi trenutek je nekaj.

Mile Korun

Tale citat moram neizbežno deliti z vami, moji potihi in polglasni obiskovalci. Kaj menite?



Ste eni menili, da je preveč teme v zgornji fotografiki. Se je malo zjasnilo. Bene?

levazleve: Ja kaj, zakaj?

Blog brez komentarjev je mrtev blog ali pa sploh ni blog.
(Sanja Leban, v intervjuju v blogoroli 4.7)
http://zloba.blog.siol.net

Tole mi je pa dalo misliti. Zato sem se tudi šla sprehodit po svojih zakajih in odgovorih nanje. Da se še enkrat spomnim, ja kaj, zakaj ...

Dnevi/noči zimskega obrata

Utrinki, ki ostanejo v sredici spomina.
Sprehodi med snežinkami in sončnimi žarki po meni ljubi poti, moj prviiiii kruh, spečen za prijatelje, pogled na polnoč z mojega balkona. Tako je, kot si naredimo, ali, kot je spodaj zapisala Mah:
polnoč pride, polnoč tudi vedno mine ...
in novo leto je le noč, kot druge.
Še dobro, da noč tudi mine, nekateri bi usahnili brez juter. Jutra naša vsakdanja, jutra za praznik, jutra po prazniku, jutra v dvojini, jutra s samoto, jutra tišine, jutra s kavico, ah, jutra ...

Breze

Če kaj res lepega dobim, želim deliti z vami. Tole je prišlo od moje ljube Anonimne.
Breze na Lovrencu, z njenih poti. Prispevek k svečanosti samote.

še dolgo potem

mogoče pa res ni
penina kriva
da je tako

odjeknilo
na ozadju iz črnine

niti kaplje krvi
niti krik

pa je vseeno dolgo
bolelo

še potem
ko je začel
kopneti kakor sneg

njun monolog

Festa

KLUB METULJ

Bitrica ob Sotli

ETNO-JAZZ-SLAGER FESTA

BRENCL BANDA

Polona Zalec-violina in vokal, Andrej Bostjancic-kitara,

Minka Donlic-harmonika in vokal, Jost Drasler-kontrabas,

Vid Drasler-tolkala

petek 28.12.2007 ob 21.uri
http://www.brenclbanda.com/


Šempetrski muzikanti, okrepljeni z razpoloženo Minko Đonlić,so napolnili solidno 'uštiman' klub Metulj v podzemlju kulturne dvorane v Bistrici ob Sotli (gostilna Feliks, pa okoli nje z desne). Seveda ni b'lo ob 21:00, ampak tja proti polenajsti, tako da se je b'lo treba ogret s kuhanim vinom in odžejat s pivom. A festa je b'la res prava. Hudo dobro, če imate radi dober ritem, akustiko,etno,sploh tistega, ki diši po črgarih in sevdahu, pa če imate radi blues, pa mlade muzikante, ki verjamejo, da je za pravo muziko treba znat emocije družit s tehniko. In če ravno niste žurali po svoje, naj vas malo uščipne obžalovanje, da ste manjkali.

IGLICE

Ne vem, kako je pri vas, skozi moja okna se danes ni prisvetilo sonce, zato pa se je zima poigrala in listavcem priskrbela iglice. Naj vas spomnim, zimska galerija levazleve odpira vrata tudi vašim fotkam (glej predprejšnjo objavo). Če se komu utrne stih ali misel ob tehle fotkah, dobrodošel. Kot pravi Katja, čas je da se posvetimo sebi in najbližjim, pa (dodajam jaz) razvadam, ki jih imamo radi.