Ja kaj, zakaj?

Danes, ob 10. 30, ali kakšno urco več ali manj, se je luna naponila. Pogledala sem namreč v efemeride, pri tem pa še odkrila, da sem začela oblikovati svoj spletnik na dan, ko je Sonce zdrsnilo v znamenje Device. Dovolj o zvezdah, ker ne mislim biti astrološka ambulanta.

Kaj pa bi sploh rada s temle blogom, je padlo nekaj vprašanj, ki so me skoraj zmedla, ker jih od tam, od koder so prišla, nisem pričakovala.
Pa res, zakaj?
Zakaj pa ne? Najbolj priročnemu odgovoru se lahko doda še kaj bolj tehtnega. Na primer citat, ki ga povzema Tanja Lesničar-Pučko v svoji kolumni v današnjem Dnevniku: 'Umetnost je dejavnost proizvajanja odnosov do sveta, pravi likovni teoretik Nicolas Bourriaud ...'
V tem stavku je, kajpak, mnogo več, kot se sliši na prvi pogled.

Ampak zakaj? Kdo pa bere, kdo pa sploh še bere, razen tistih, ki pišejo?
Zadnjič sem se potepala po Ljubljani, stopim v knjigarno ValeNovak, tam okoli desete ure. Zvečer! Na stolih med policami, polnih knjig, sedijo ljudje, obiskovalci, turisti, marsovci, Ljubljančani, kaj vem kdo in berejo. Stopiš noter in se pridružiš občestvu bralcev. Pri tem sploh ni pomembno, da je to občestvo videti kot redka vrsta, ki izginja. Morda samo ne vemo drug za drugega.

In o sebi, zakaj se odkrivati komurkoli?
Kaj se ne odkrivamo tudi s tem, ko stopamo po ulici, ali ko in predvsem, kako vstopamo v odnose z drugimi, s sodelavci, s prodajalci, s šefi, s sorodniki, z ljubljenimi, z neznaci, z učitelji, s policaji ... pa tudi s predmeti! V kaj smo odeti in obuti, kako vozimo, česa ne vozimo, kam in kako potujemo, kje in s kom praznujemo, kako stanujemo, kaj gledamo itd., itd. Komur je do tega, nas odkriva do neskončnosti.
Rekel pa je pokojni Igor Zabel marsikaj modrega, med drugim tudi to, da se mu zdi edini pošteni način govora govoriti iz osebne izkušnje.

Govoriti o sebi in iz sebe poetično, pospremljeno s fotkami, ki kažejo lepšo plat tega sveta, se zdi najbrž hudo iz mode, kot okrasek, ornament, brez katerega bi prav tako shajali. Drži. Ampak shajali bi brez marsičesa, morda še lažje. Zasedati nekaj bytov medmrežja z nebanalnim in neagresivnim blogom je morda res del globalne trgovine z iluzijami in virtualno drogo.

Pa spet ampak:
ta virtualni vseprisotni svet lahko spreminjamo samo od znotraj, z njegovim orožjem, bi rekli artivisti. To so tisti, ki verjamejo, da je ta svet, tak kot je, hudo zgrešen in ga je treba spreminjati, pa čeprav z umetnostjo.

Sicer pa, sem šele začela. In morda sploh ne bo vedno poetično in lepo in prijazno. Bomo videli.