nekaj zelo osebnega

to kozmično veselje
mi je treba oprostiti

vsako jesen ko začne
iz nosečega neba
prvič snežiti vem

da gre za nekaj
zelo osebnega med
mano in vesoljem

kaj je v tej deželi

kaj je v tej deželi
da hodi za menoj
v podalpska jutra

da me vedno znova
spravi na kolena

da vse pozabim da
se vsega spomnim

PREMIKAMO MEJE

Ja, spet, z nami so stari in novi prijatelji iz Hrvaškega Zagorja, Istre, Slavonije, Srbije, s Kosova. In Modri stoli, ambasadorji naših sporočil.

ko se ti strga

vem da se ti je že zgodilo nosiš to camero obscuro kot črno skrinjico

svojega spomina
se greš nomada brez kletke in potem te zadene iz zasede lastna svoboda
utripaš in sprožaš in loviš kadre
in nimaš ne mere ne miru voda te skoraj zaobide in ptice zapustijo
v resnici jih zapustiš ti lovilka trenutkov da bi se dotaknila večjega daljnega presežnega
namesto da bi se usedla k reki in ji pustila da te ukroti da te zajame
in te počasi počasi izpušča skoraj tako prepustno kot je sama

le devoir de memorie II

na mojem balkonu
prenočita skodelica
in džezva

zvečer najdem mah
na malih opeklinah

le devoire de memorie
naloga spomina

prepoznati slast
vmesnega časa med

bila je in bo spet
ljubljena bližina

jutro, sentiment, jesen

http://www.youtube.com/watch?v=90tq0OesQTs

le devoire de memorie

mesec ramazana
naloga spomina

v presledkih poletja
toplo sneži na male

opekline je to izbira
ali igra z ognjem

sama se zbujam
čakam na presledke

ne ljubim je še
te nove samote