Nomi,res, ne gre brez. Pri tem citatu sta me pretresli dve stvari. Ni je igre brez slovesa, razhajanja, konca, odsotnosti in tiste gluhe nemočne teme, ki je toliko bolj gosta, kolikor je bila pred njo igra vzajemna,polnokrvna, živa. In drugo, kadar smo v igri, smo odsotni v svetu, za druge. Zato je igra taka skušnjava, ker imamo privid, da se lahko izklopimo, dvignemo ali pobegnemo. In igra je, seveda, metafora za marsikaj, mar ne? Aja, svetloba v tej fotki? Res, svetlobe je malo. Najbrž se vidi, da ne gre za eno fotko, ampak za fotografiko (tako jaz poimenujem postopek digitalne obdelave fotke, v bistvu gre za dve fotki, eno čez drugo.) Obstaja v več variantah, objavila sem najtemnejšo. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da je dobra soseda k temu citatu in k mojemu razpoloženju v tistem večeru.
egoizem družbe nas NE PUSTI IGRATI. ker takrat ne obstajamo zanjo. takrat nismo zvesti načelom, zakonom, veri, družbi.. ker TAPRAVA igra vsega tega ne pozna, in jemlje človeka obveznostim, ki mu jih nalaga družba in ETIKA. suuuuper... igrajmo se Ljudje.. le tako lahko še ostanemo to, kar pravzaprav tudi smo. SVOJI. čudovitje v misli g. Koruna!
Ali drži, da egoizem družbe do neke mere tolerira IGRO? Šmorn pa je, ker je včasih težko ločit med vsiljeno igro/manipulacijo in TAPRAVO. Ker je entertainment najdonosnejša sfera sodobne nasičene družbe, to have fun pa imperativ, ki terorizira stare in mlade, te še posebno. Ali potem lahko rečemo, da se res igrajo lahko le tisti, ki so se prigarali do spoznanj o tem, kaj igra ni?
Vau! Lepa ta igra dveh fotografij.No, vidi se rez. A mora biti rez? Da bi bila igra zanimivejša, a lahko to roko bolj živo narediš, dodaš ji ful svetlobe? Ratalo bo nekaj vmes. Po moje bo zanimivo za pogledat, vsaj za trenutek. Zdaj bom pa nekaj časa spet tiho, ker mi tvoja fotografija velik pove, ne bom nakladala, raje opazujem.
Hvala, sova, ti se kar oglasi. Moram pa razkriti enigmo teh fotk. Kar deluje kot rez, so stopnice, na katerih je del bosega stopala. Ti polostri poševni rezi so v kontrastu s školjko, ki proseva iz teme. Dialog med tem in školjko/polžjo hišico, med poletjem/domom. Zareze ali stopnice, prihajanje ali razhajanje ...
pa vzamimo igro takšno, kot jo vzamemo, kadar smo otroci. to pa še znamo. le Igro prosimo za dovoljenje in se ji pri izhodu ponižno zahvalimo. le tako se lahko znova in znova vračamo.. brez slovesa. evo formule maha, ki: prosto po Piki Nogavički "vsako jutro vzame pilulo Pregelk, da ne bo nikoli vel`k".
Igra - nikoli se nekonča, samo drugačna forma je, igramo se nenehno. Kaj je hitra vožnja v avtomobilu? Kaj je beleženje trenutkov časa s fotoaparatom? In še nekaj - zakaj so v parkih pogosto uničene gugalnice - igrajo se tudi veliki, hvalabogu, ampak nekateri malo krutejše igre... Igramo se marsikdaj, smao včasih nam igra uide...
Kot igro vzamejo otroci? Imam priložnost videvati krute, grobe igre med otroci. Pa, seveda, tudi take,navihane in odbite, da me zanese in bi nas bila Pika Nogavička vesela. Pa imam priložnost videvati odrasle igre, krute in grobe, pa tudi take razposajene in iskrene, da bi jih Pika vzela za svoje. Pri igri je 'keč' najbrž v tem, da smo v njej skupaj z drugim oz. drugimi. Da so ene reči dogovorjene in dovoljene, ene pa nepredvidljive in, kajpak, prepovedane. In lahko izbiramo med ferplejem in varanjem, ali drsimo vmes. In res, včasih nam igre uide, pa trčimo. V lastne ali tuje iluzije in meje. Oboje je boleče, oboje je lahko pogubno ali zdravilno.
Howdy very cool blog!! Guy .. Beautiful .. Amazing .. I will bookmark your web site and take the feeds also? I'm satisfied to find numerous helpful information here in the publish, we need develop more strategies on this regard, thank you for sharing. . . . . .
12 komentarjev:
Ne gre brez
Ne gre brez svobode in svetlobe.
Svetloba v igri je odsev v cvetu. Čeprav samo za hip. Trenutek je tudi nekaj, ampak ni za zmeraj.
Nomi
Kaj menim?
Se sprašujem, če ta fotka potrebuje še malo svetlobe?
Nomi,res, ne gre brez. Pri tem citatu sta me pretresli dve stvari. Ni je igre brez slovesa, razhajanja, konca, odsotnosti in tiste gluhe nemočne teme, ki je toliko bolj gosta, kolikor je bila pred njo igra vzajemna,polnokrvna, živa.
In drugo, kadar smo v igri, smo odsotni v svetu, za druge. Zato je igra taka skušnjava, ker imamo privid, da se lahko izklopimo, dvignemo ali pobegnemo. In igra je, seveda, metafora za marsikaj, mar ne?
Aja, svetloba v tej fotki? Res, svetlobe je malo. Najbrž se vidi, da ne gre za eno fotko, ampak za fotografiko (tako jaz poimenujem postopek digitalne obdelave fotke, v bistvu gre za dve fotki, eno čez drugo.) Obstaja v več variantah, objavila sem najtemnejšo. Zakaj?
Ker se mi je zdelo, da je dobra soseda k temu citatu in k mojemu razpoloženju v tistem večeru.
egoizem družbe nas NE PUSTI IGRATI. ker takrat ne obstajamo zanjo. takrat nismo zvesti načelom, zakonom, veri, družbi.. ker TAPRAVA igra vsega tega ne pozna, in jemlje človeka obveznostim, ki mu jih nalaga družba in ETIKA. suuuuper... igrajmo se Ljudje.. le tako lahko še ostanemo to, kar pravzaprav tudi smo. SVOJI. čudovitje v misli g. Koruna!
o slovesu igre.. pa ne bi. boli.
pa lepo nedeljanje še v noč!
Ali drži, da egoizem družbe do neke mere tolerira IGRO?
Šmorn pa je, ker je včasih težko ločit med vsiljeno igro/manipulacijo in TAPRAVO. Ker je entertainment najdonosnejša sfera sodobne nasičene družbe, to have fun pa imperativ, ki terorizira stare in mlade, te še posebno.
Ali potem lahko rečemo, da se res igrajo lahko le tisti, ki so se prigarali do spoznanj o tem, kaj igra ni?
Vau!
Lepa ta igra dveh fotografij.No, vidi se rez. A mora biti rez?
Da bi bila igra zanimivejša, a lahko to roko bolj živo narediš, dodaš ji ful svetlobe? Ratalo bo nekaj vmes.
Po moje bo zanimivo za pogledat, vsaj za trenutek.
Zdaj bom pa nekaj časa spet tiho, ker mi tvoja fotografija velik pove, ne bom nakladala, raje opazujem.
Hvala, sova, ti se kar oglasi. Moram pa razkriti enigmo teh fotk. Kar deluje kot rez, so stopnice, na katerih je del bosega stopala. Ti polostri poševni rezi so v kontrastu
s školjko, ki proseva iz teme. Dialog med tem in školjko/polžjo hišico, med poletjem/domom.
Zareze ali stopnice, prihajanje ali razhajanje ...
pa vzamimo igro takšno, kot jo vzamemo, kadar smo otroci. to pa še znamo. le Igro prosimo za dovoljenje in se ji pri izhodu ponižno zahvalimo. le tako se lahko znova in znova vračamo.. brez slovesa.
evo formule maha, ki: prosto po Piki Nogavički "vsako jutro vzame pilulo Pregelk, da ne bo nikoli vel`k".
Igra - nikoli se nekonča, samo drugačna forma je, igramo se nenehno. Kaj je hitra vožnja v avtomobilu? Kaj je beleženje trenutkov časa s fotoaparatom? In še nekaj - zakaj so v parkih pogosto uničene gugalnice - igrajo se tudi veliki, hvalabogu, ampak nekateri malo krutejše igre...
Igramo se marsikdaj, smao včasih nam igra uide...
Kot igro vzamejo otroci? Imam priložnost videvati krute, grobe igre med otroci. Pa, seveda, tudi take,navihane in odbite, da me zanese in bi nas bila Pika Nogavička vesela.
Pa imam priložnost videvati odrasle igre, krute in grobe, pa tudi take razposajene in iskrene, da bi jih Pika vzela za svoje.
Pri igri je 'keč' najbrž v tem, da smo v njej skupaj z drugim oz. drugimi. Da so ene reči dogovorjene in dovoljene, ene pa nepredvidljive in, kajpak, prepovedane. In lahko izbiramo med ferplejem in varanjem, ali drsimo vmes.
In res, včasih nam igre uide, pa trčimo. V lastne ali tuje iluzije in meje. Oboje je boleče, oboje je lahko pogubno ali zdravilno.
Spodnja izmed dveh slikc, torej fotografik, ni dobro naložena.
bene zjasnitev.
Howdy very cool blog!! Guy .. Beautiful .. Amazing .. I will bookmark your web
site and take the feeds also? I'm satisfied to find numerous helpful information here in the publish, we need develop more strategies on this regard, thank you for sharing. . . . . .
Here is my homepage :: new cellulite treatment
Objavite komentar