levazleve: Ja kaj, zakaj?
Blog brez komentarjev je mrtev blog ali pa sploh ni blog.
(Sanja Leban, v intervjuju v blogoroli 4.7)
http://zloba.blog.siol.net
Tole mi je pa dalo misliti. Zato sem se tudi šla sprehodit po svojih zakajih in odgovorih nanje. Da se še enkrat spomnim, ja kaj, zakaj ...
skip to main |
skip to sidebar
premišljeno poetično vizualno
13 komentarjev:
Komentiranje je ena taka zanimiva reč. Po eni strani ljudje neradi komentiramo, če nimamo česa pametnega (beri: nečesa, kar bo najbrž za ne-mene zanimivo, novo, zabavno, provokativno) povedati ali dodati.
Po drugi strani pa, zakaj se tako omejevati, če je ravno tok misli (brez samoomejitev – med drugim tudi zgornjih) najbolj jaz.
Moram reči, da se strinjam z IzyBoyem in on sam najbolj dobro ve, da je včasih tudi iz mene težko izvabiti kak komentar. Ker mi v tistem trenutku nič ne šine skozi misli, ali pa je vse tako pomešano, da ne vem, s čim začet.
Meni je najtežje komentirati, če imam misli na nekem drugem pašniku kot pa oči in ušesa. To je ponavadi takrat, ko se mi v glavi kar kopičijo neke stvari in se tam zabetonirajo. In potem iz mene nič ne pride ...
Ni pa še toliko nakopičeno, da bi kar planilo na dan, kot hudournik ... še manjka kaplja čez rob.
Ali pa dobim preveč informacij naenkrat in ne vem, s čim in kako začeti. Hja, to je šele problem. Začeti! Na začetku, ne? Ampak, kje je začetek?
In res je najbolje slediti toku misli in kar pisati (ali govoriti). Najbolj pristno, iskreno in necenzurirano :)
Zanimiva, Katja, tale tvoja primerjava začetka komentiranja s polnim čebrom in hudournikom.
Sam pri sebi razmišljam, kako se tega lotevam sam. Pogledam/vidim/slišim dogodek/misel, pretuhtam in brez jakih obotavljanj podam mnenje. Pa je včasih tisti, ki molči kot grob in spregovori le poredko, sposoben globine komentarja.
Je za razmislit.
Le nekaj še; o čebru (kako priročno!) ... morda ni najbolj lušno, da je čeber poln in da se ven ulije zgolj zato, ker je poln. Pa še v polnem čebru se vse pomeša in takšne so lahko potem tudi misli - ali pač ne?
Hm, glej no glej, spet za razmislit.
Izyboy, praviš:
ljudje neradi komentiramo, če nimamo česa pametnega povedati ali dodati...
E, če bi to bilo res, kako bi se stanjšala besedna odeja 'svegaisvašta', ki prerašča vrtove, virtualne in še kakšne.
In potem se vprašaš: zakaj se omejevati, če je ravno tok misli (brez samoomejitev – med drugim tudi zgornjih) najbolj jaz ...
E, to je dobro vprašanje!
Če te nekaj zadene, nagovori, zakaj bi molčali. V tem je prednost medmrežja. Čeprav se zdi generacijam, navajenim 'frontalnih' medijev,še malo sumljivo, zadržki počasi kopnijo.
Draga Katja,
o toku misli brez samoomejitev bi lahko še kakšno rekli. A ni to en tak teren, na katerem močno drsi? Ne biti 'zadekan', 'zabetoniran', torej, odpreti se. Hkrati pa se izogniti frazam, patetiki ali vulgarnostim, ki se ponujajo na nasprotnem koncu. Najti mero, ki ni zlata sredina, ampak enota osebnega stila in razmišljanja. In pisanja!
Zato kar pogumno, z jurčki na dan.
P.S. Ne le jurčki, so slastne tudi lisičke, golobice, štorovke ... Da ne omenjam lepoto mušnic in vražjih gobanov. Saj se zastopimo, živela različnost. Karkoli že to pomeni.
In ta blog ponuja ravno to - ne biti eden izmed mnogih, ampak stopničko višje ... tam, kjer vsakega poznaš in od koder je razgled. Tam se besede pišejo drugače, misli so stkane iz finejše preje.
E, hvala, Katja. Si mislim, kdor je kdaj okusil razkošje 'bitter air', ne more ostati pri skromnosti, ki mu jo dodelijo drugi.
E, kak ste fajni. :)
Iztok ma vas rad.
Mimogrede, prihajajoč dež me bo spomnil na poletno-jesensko stikanje po šušljajočih listkih...
Je petek in se imamo radi. Dež? Počasi, počasi ...
pridem..
tudi h Korunu.
če ti je prav.
zdaj grem počasi spat.. sem nočni predih, ki ga jutro položi spat.
Hojla, Mah, te radovedno čakam pri Korunu. Enkrat mi boš povedala, kako je spati podnevi. Te umetelnosti jaz ne premorem niti pike, niti takrat, ko grem spat proti jutru.
blog brez komentarjev ni mrtev blog, ampak je lastnik blogerja, ki si na ta način samo shranjuje..: svoje misli, svoj dnevnik.. in Nima nobene želje po tovrstni komunikaciji. takšni blogerji znajo tudi zakleniti možnost komentarjev.
če pa si odprt bloger, potem si tudi drugačen človek.. in obiskuješ tebi sorodne ali všečne vsebine ter seveda pri njih puščaš svoj odtis dlani.
to ni obveza, temveč prijetno opravilo.
moje mahovje se nikoli ne ukvarja s politiko, tračem, modo, ali z recepti za kuharijo. zato ker se mah na to ne razume. moj blog ne gleda televizije in ne prebira časopisov. na mahovju je dovoljeno zaČutiti.
vesela sem vsake Besede. ta je pri meni spoštljiva. brez nje, ne bi bilo naših komunikacij. a nekaj vem: tudi če kdorkoli ne pusti sledi, nič zato. ker tudi jaz tam, koder grem na obisk, ne napišem ničesar, če ni (po moje) kaj dodati, če mi je tako lepo sedlo.. da se kar raztopim in ostanem brez besed.. ali pa če se ne strinjam popolnoma, ali pa če se zadosti ne spoznam v vsebino. takrat sem tiho. bilo bi najhuje to (tako mislim jaz), da pišem zaradi tega, da je nekaj pač napisano. a a. ker vedno nimam mnenja. ko pa ga imam, pa napišem.
pa vendar: komentarji so čudovito ogledalo napisanega.
na, pa si spet morala brat.
Jaz pri tvoji vrtnici, ti pri meni, kako že, puščava odtis dlani. Takorekoč sočasno, če pogledam minutnik.
In hvala, da sem morala brat ...
Objavite komentar