Strani

1. april 2008


Ob najinem rojstvu
sem ti podarila svoj obraz,
ga posadila v tvojo dlan
in zaspala.
sanjala sem
in...
sanje so bile dolge.
Na bregu teh sanj sem pozabila svojo podobo
in izgubila svoj cas.
Tisto noc
se je Luna umaknila z mojega okna.
Zakrila me je tema,
zato sem se zbudila.
Kazalci ure
so se ustavili,
čas te je ukradel iz moje sobe.
Skupaj z vama sem izgubila svoje poteze.
Moj obraz
je se vedno zasajen v tvojo dlan
kot ob najinem rojstvu.
To je bilo moje darilo.
Halud Almuala


fotografika: levazleve

Tisti, ki berete komentarje, jo poznate. Pesem je na blog posla/a nomi. Me je zamikalo, da jo pospremim s fotografiko in objavim še enkrat. Naj praznuje poezija tudi v aprilu.


2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Kul je. Noben nic ne ve.
Navaden dan. Nic se ne dogaja.
Mati na balkonu zaliva konopljo,
ki sem jo posadil med druge rastline. Recem ji, da se bova dobro nakadila, samo ce bo iz tega zraslo kaj spodobnega. Nic nima proti.
Ne zuga s kazalcem pred celom.
Mislim, da moja mati ve, za kaj gre.
Krzystof Sliwka

Levazleve pravi ...

Ej, Nomi, matere in prijatelji ne potrebujejo razlag. 'Sposodila' sem si 'tvojo' pesem, ker si zasluži, da se jo večkrat prebere. Da nas spomni na darila, na sanje, na izgubljanje, na najdenje ...