'Balkan ni ogledalo vseh sebstev ali obljuba evropske prihodnosti. Balkan prav tako ni prostor mitološke prezentacije arhetipske slike krvi in medu. Balkan je … tako ga občutim iz dneva v dan … ideološko izpeljano brezno, zdrs, ne v celoti, celo takrat, ko niti ne vem, kaj je Balkan. Tisto na severu iznad Grčije ali tisto na jugovzhodu od Trsta ali Graza.
Včasih Balkan izgleda kot Afrika v najmračnejših sanjah bede, bolezni, genocida, razsipanja, lokanih totalitarizmov. Čeprav ne vem točno, kako izgleda Afrika. Včasih deluje Balkan kot mnoštvo majhnih in skromnih provincialnih eksistenc, z vsemo svojimi potisnjenimi in travmatičnimi jezami – pravo zaostalo evropsko buržoazno okolje.
Toda včasih je Balkan tak kot sleherna točka na tem svetu, ne dosti drugačna od katerekoli zahodne ali neke druge zgodbe. Bunkerji v Afriki se razlikujejo od bunkerjev na Balkanu, čeprav – danes – bunkerji v Bosni, Albaniji, Sloveniji ali Romuniji nimajo enakega značaja. Niso več sledi iste vrste. To so spomini in vpisi, s katerimi se je treba soočiti.'
(prevedla levazleve)
Vprašanje torej ni, kje je Balkan, ampak, kaj je za koga Balkan. In, kakšni so razlogi.
Gordana Đerić
13 komentarjev:
"/.../ Niso več sledi iste vrste. To so spomini in vpisi, /.../"
in se vedno znova, gladan, vračam k "naravi"
in se vedno znova, žedan, vračam k "bratu"
krepko se branim nasveta, da bi se s tem bilo potrebno soočiti. nasprotno! želim, da se to ohrani. to je Srce. kakorkoli zablodelo že je.
Matej poll, dobrodošel. Na tvoj tenkočuten tekst se nisem mogla odzvati na kratko. Zato tako.
Soočiti se spomini in vpisi, se ti zdi, da je govora o izgubi?
P.s. Mogoče pa ni zablodelih in nezablodelih src, mogoče so samo različna agregatna stanja'
Dobro jutro v novem tednu.
Vedel sem namen odziva, zato globok priklon.
Šuvanović piše o spominih in vpisih - človek tako poveže s preteklostjo, torej minevanjem. V mojem svetu Balkan je izgubljen, a ne v meni. Vračam se tja, kamor me nese srce. Drugod, če že, nisem zaželen in morda tam tista plinasta ali drugače skupaj zbita stanja igrajo drugačne pesmi.
Napisal sem, da me dajeta glad in žeja. Tam, kjer je Balkan, sem potešen.
A če se vrnem k izgubi ... Izgubljeno je njegovo srce, ne duša, njegov višji namen je dosežen s samim spominom in vpisom, v zgodovino, in zavedanjem, da je. Pozabljen je Gabon, pozabljena Makedonija, pozabljeni so vsi, ki štejejo 'manj' od nas, ki se štejemo za 'več'. O tem sem tako blagohotno pisal, da se je še Sora ustavila.
A kje v resničnosti je vsak glas, draga moja, ki v meni vzbudi vso to žalost in veselje obenem? Le tam, od koder prihaja moja balkanska kri.
p.s. pisal sem že komentar okoli 6h, pa ga tvoj izbrani brlog ni blagovolil objaviti. morda?
Napisal sem, da me dajeta glad in žeja. Tam, kjer je Balkan, sem potešen.
Stavek, ki ne potrebuje dodatka. Pove več od traktata, pod njega bi se z veseljem podpisala. Zakaj?
Ne (samo) zato, ker me, bolj kot proti severu in zahodu vleče preko južne meje. Predvsem zato, ker v stavku ni sledu site evropske arogance, nasprotno, je priznavanje žeje in lakote.
To je žeja, ki najbolj opravičuje naše premike. Tega gladu, seveda, ne gasi 'olinkluziv'. Zato niti ni pomembno, KAM POTUJEMO, ampak ZAKAJ.
Je to že zdrs v novo temo?
zdrsssssss a nič zato. ta zakaj me izjemno zanima, malo celo je zadišalo ... po nedefiniranem
Matej, še en zdrsss.
Spominjam se rovinjske ulice,ki se vzpenja proti sveti Eufemiji, hiše z desne pa se dotikajo morja. V eni takih si je uredila atelje slikarka,ne več mlada,ti bi ji rekel madam. Delovala je privlačno, zanimivo, zaželeli smo si njene družbe in jo povabili na kavo. Nasmehnila se je in odklonila z besedami: 'Vi ste popotniki, vam je vse dogodek, odprti ste za doživetja. Jaz pa tukaj delam.'
in potem lahko rečem:
mar ni ta potešitev svoboda? vendar, resnično, ostal bi turist. to je morda res, a ne v svojih očeh.
Mika me prebrati še kakšno mnenje o tem. O razliki med potovalci in turisti ... O tem, zakaj potujemo, kakšno žejo s tem gasimo (ali stopnjujemo)? Z Matejem sva odprla, se kdo pridruži?
vidi kakva predivna zgrada
balkon, zid sa divljim ruzama
Atlas nosi kuglu iznad glave
Grci, mit i legenda
magla ceslja pramen na ulici
hladan dah sa zapada
gar se crni svuda po snegu
plava bluza i kifla pred cas
rodjen sam u getu
tako nesto zadaje strah
rodjen sam u getu
tacno u cas da vidim...
Milan Mladenovic (EKV)
Just try to find a place deep within your soul
And don't deny the child living deep inside
Open your eyes and find
This life's better than you know
It's in your hands now
Just open up your eyes
(12 stones)
samo uživam v Vaših pogovorih..
in puščam odtis dlani v pesku.
V miru človek sme živeti.
Brez pravil, vprašanj in razlag.
Argumentacij, borb in preskokov.
Misli, čustev, ljudi.
A ideja svobode,
kakor ideja ene same balkanske duše,
še vedno obešena v zraku na vrveh mojega nemirnega sveta,
pušča topel okus zagrebškega slanika in ... ščemi ...
Nasladi, ki jo človek zlahka vzame,
se je krvavo težko odreči,
še posebej,
če se prodaja
kot najčistejši diamanti južnoafriških rudnikov.
Mah, hvala za fotke, hvala za odtise in za priložnost novih srečanj.
Mir, dragi matej poll? Je to tista dolina,ki je na vseh straneh neba zastražena z obzidjem človekove omejenosti in se vanjo ne vstopi, ampak potopi? Kot v sanje, z odprtimi očmi, kot to umetnost pozna Tomo Križnar. O njem moram še kaj napisati, srečanje z njim še odzvanja.
Objavite komentar