Ja, slive! Smo jih obirali, pa tresli in pobirali, pa papali. Bilo je dramatično, oblaki nad nami in naokoli, Romana je imela odlične komentarje, škoda, da niso čisto za javnost. Saj, ta javnost je večni problem. Kdo sme in kdo ne sme imeti 'vpogled' v nekaj našega , intimnega. Kdo lahko s tem vpogledom 'razpolaga', kdo si to zasluži, komu zaupati, koga izključiti. Itak!
Bližine nas delajo močne in hkrati ranljive.
So območja, globoko v nas, ki jih še sami redko obiščemo. Včasih nimamo motiva, ali pa dovolj poguma. Tisti, ki so nam bliže, nehote ali kdaj tudi hote, zaidejo v te 'varovane' predele. Včasih koga tja tudi povabimo in včasih smo celo povabljeni. Velika je moč tega privilegija. Taka, da nas lahko zanese, pa prizadene. Vzajemno.
Ali bi lažje shajali brez tega? Bi bili mirnejši, modrejši ali prikrajšani? Je neizbežno, da se v bližinah poškodujemo ali nas spomnijo na lastno krhkost, in smo zato močnejši?
Koliko iluzij potrebujemo za lepše preživetje, kdaj nam škodijo?
Je osebna moč tudi v tem, da se ne bojimo javnosti, da nas ni strah 'vpogleda'?
Ni pravilnih odgovorov, a so vsi pravi. Ker to ni šolski test, ampak samospraševanje.
Sliv letos pravzaprav ni bilo veliko. Tudi sladke so bile manj kot lani. Vsak kmet ve, da je s sadjem tako, enkrat preobilje in drugič komaj kaj. Hm?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
sem se lotila pravljice, ki bi ob pobiranju letine /ok, pa slive../ misli spustila v globine nas samih. pa je bilo vsega preveč, predolgo.
iluzije, sanje.. so poper. saj ričet je super dober. ampak brez popra.. kaj vem.. morda malo prazen?
sanjajmo, vabimo in pustimo se povabit. le tiste frekvence, ki ne zavibrirajo, pustimo pri miru..
Sanje nas spomnijo, da ležijo v nas neke neprebrane snovi, ki nas nosijo ali nas spotikajo. In ko se zbudimo,kdove, ali pravkar ne sanjamo, da smo se zbudili.
Kaj je lepše, povabiti, ali biti povabljen?
Objavite komentar