Obstaja
nekaj čudežnega
in varljivega -
imenuje se spomin.
V njegovem zlatem pesku je vedno
dovolj prostora za drobne ali globoke
sledi, ki vodijo v pokrajine življenja,
do tistih, s katerimi smo
preživljali otroštvo in mladost
ter se z njimi ali brez njih
napotili v zrela leta.
Sonce zahaja iz Device, vzhaja jesen in v pesek bomo vpisali nove sledi. Nič ne bo drugače, kot je bilo. In to je dobro. Zbujali se bomo sami ali ob tistih, ki se starajo z nami kot dobro vino. Potovali bomo v nove letne čase in našli v njih sončnice in drevesa, ki smo jih zdavnaj posadili. Mogoče se bomo od koga poslovili in mogoče koga prvič ali spet povabili v svojo bližino. Morda bo drugače, kot je bilo. In to je dobro. Pa ko bomo namesto proti nebu rasli proti zemlji in nam bodo vnuki povedali, da smo kot otroci, boš še vedno tudi to, kar si zdaj - moja sestra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar