JUTRA

Nekateri so nočne ptice, eni oživijo opoldne,
drugi živijo za čaj ob petih, nekateri pa častimo jutra.


16. 9. 07


22.9.07


28.9.07


30.9.07

Še vedno v znamenju mojstra

Zadružni dom Bizeljsko

Danes smo z mladino iskali Plečnikove sledi po Bizeljskem in okolici. Našli in ustvarili, kljub dežju, zanimive detajle, tokrat v risarskih tehnikah.
Razstava bo jutri ob 20. uri v zadružnem domu, ki je hkrati kulturni dom, saj ima pravo dvorano, vhodno stopnišče pa je delo Plečnikove šole, kar je potrdil profesor Krečič.




Plečnikova lučka v prezbiteriju Marijine cerkve na Sv. Gorah.

Jutri ob 17. uri pa bo na ogled tudi fotografska razstava v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. Na ogled bo izbor fotk, ki so nastale v tem tednu (glej torkov zapis).




Detajl nagrobnika družine Fon v Kostanjevici, po Plečnikovem načrtu, seveda. Zanimiva simbolika dvojnega križa pa je stvar fotografske iznajdljivosti.

P.s. Saša, kot vidiš, nadaljujem črnobeli trend. Se tudi meni dopade. Adijo barve.

MOJSTER PLEČNIK

Dnevi evropske kulturne dediščine so letos zaznamovani z Jožetom Plečnikom in z vsemi sledmi, ki jih je pustil v našem materialnem in duhovnem prostoru.

Včeraj in danes se s fotoaparati potepamo po Kostanjevici s kustodinjo Heleno Rožman. ki nam odkriva tančice zanimivega razmerja med mojstrom in magistro farmacije Emilijo Fon.

Rože za žalostne

Veter pometa v ritmu starih stopinj
plesne korake, ki jih nosi spomin.
Melodija je takšna, kot si ti,
žalostna.
zp

Jesen prihaja, vse najboljše, sestra

Obstaja
nekaj čudežnega
in varljivega -
imenuje se spomin.
V njegovem zlatem pesku je vedno
dovolj prostora za drobne ali globoke
sledi, ki vodijo v pokrajine življenja,
do tistih, s katerimi smo
preživljali otroštvo in mladost
ter se z njimi ali brez njih
napotili v zrela leta.

Sonce zahaja iz Device, vzhaja jesen in v pesek bomo vpisali nove sledi. Nič ne bo drugače, kot je bilo. In to je dobro. Zbujali se bomo sami ali ob tistih, ki se starajo z nami kot dobro vino. Potovali bomo v nove letne čase in našli v njih sončnice in drevesa, ki smo jih zdavnaj posadili. Mogoče se bomo od koga poslovili in mogoče koga prvič ali spet povabili v svojo bližino. Morda bo drugače, kot je bilo. In to je dobro. Pa ko bomo namesto proti nebu rasli proti zemlji in nam bodo vnuki povedali, da smo kot otroci, boš še vedno tudi to, kar si zdaj - moja sestra.

Standardi pedagoškega poklica

Iz dežele Srbije je prišlo nekaj vprašanj s prošnjo:
Da li u vasem obrazovnom sistemu imate standarde nastavnicke profesije, koja znanja, vestine i sposobnosti trebaju da imaju oni koji rade u obrazovanju. Uputi me na nekoga ko se time bavi.
Torej:
ali imamo v našem (slovenskem) izobraževalnem sistemu standarde učiteljskega poklica, katera znanja, veščine in sposobnosti naj imajo tisti, ki delajo v izobraževanju? Kdo se ukvarja s tem vprašanjem v Sloveniji?
Drage bralke in bralci tega bloga, vem da vas nekaj dela v šolstvu, na pomoč s pametnimi odgovori.

Marsovski monologi 1

O nečem moram nujno spregovoriti. Včasih se počutim kot Marsovec, ki je padel na Zemljo in mu niso jasne reči, ki jih zna pojasniti vsak sedmošolec, predvsem pa se jim nihče ne čudi. Na primer, ni mi jasno, zakaj na cigaretni škatlici piše: Kajenje ubija, na zabojih z orožjem pa nič takega.

Saj jih poznate, te napise, tudi če niste kadilci. Sami opomini in opozorila. Itak! Bi rekli četrtošolci, kajenje škodi kadilcem in okolici in to naj jasno piše! Mi Marsovci pa imamo s tem problem. Če cigareta Škoduje, če cigareta Ubija, zakaj jo pa prodajajo? Ja, saj se vse prodaja, tudi zvezki in bombe, bi rekli petošolci. Že res, da cigarete visijo nad blagajnami v marketih, brzostrelke pa ne. Če bi poslanci in ministri res verjeli, da cigarete ubijajo nedolžno ljudstvo, bi jih pa prepovedali izdelovati in prodajati. A to pa ne, bi imeli luknjo v proračunu. Kar konkretno luknjo, to bi šele imeli vraga.

Aha, bi rekli mi Marsovci, gre za to, da med velikim in manjšim vragom država izbere manjšega, pusti služiti tobakarjem in kapljati cekinom v državno mošnjo, udari pa po kadilcih. Pa spet ni čisto tako.

Ljudstvo lahko kupuje šteke cigaret brez problema, tudi čez mejo, če je treba. Ko pa želi državljan z užitkom prižgati cigareto, mora poseči po škatlici s tistim črno-belim svarilom. In takoj mora občutiti, da greši, da je generalno Kriv! No, zdaj pa uživajte z občutkom krivde. Aha, tu se pa tudi Marsovcem svita: za to gre, državljanom omogočiti čim višji užitek! Transgresija, bi rekel tisti Francoz na B. (ti Francozi so res užitkarji brez primere). Kršiti pravila, ne da bi jih odpravili, to je pogoj za uživanje. Bolj ko je prepovedano, slajši je greh. To obvladajo že vsi mali šolarji, z ministranti vred.

In ker se je kadilsko ljudstvo že navadilo na obsojevalne nalepke, ker so nekateri kadili že čisto brez slabe vesti, torej takorekoč brez užitka, jim je država pozorno priskrbela novo dozo ekstaze. Protikadilski zakon! Zdaj se spet lahko počutijo izjemno! Prej so imeli dostop do moralnega hudodelstva, zdaj pa tudi do protipravnega. Protidržavnega!

In ko ga potegnejo zunaj pred vrati svojega najljubšega kafiča, v kotu stopnišča ali skladišča, na pločniku pred šolo, ki ni več šolska last, na zasneženem vrtu ali na ulici tistega lepega deževnovetrovnega dne, sklonjenih glav pred sočutnimi mimoidočimi ... Tako perverznega užitka si tudi Marsovci ne znamo zamisliti, meni pa je zdaj le bolj jasno, zakaj so tak zakon sprejeli prav ta vlada in ta parlament, v katerem prevladujejo (bivši) kadilci in (bivši) ministranti.

Tišje od tišine

včasih pridem
sedet čisto k morju

davna voda pljuska
na moja stopala in
ob obalo

potem poslušam nekaj
kar je tišje od tišine

in si mislim
to se večnost pogovarja
z mano

Dolgo iskani zaliv


Obroba zaliva


V zalivu ena sama hiška, pred njo mizica za dva

Voda, da bi jo lahko pil
So bile sanje, ali je tamle moj slamnik?

Ja, število ogledov mojega bloga lepo raste, tudi odzivi so, ustni, pa po mailu in sms. Le na blogu skoraj nič. Zanimivo. Je spet problem javnega, ali gre za čisto tehnično oviro in nenavajenost. Pa tehnično stvar ni zapletena: klikniti je treba na komentar (comments), pojavi se okence za vpis besedila, pod tem pa vijugaste črke, ki jih je treba samo vpšisati v okence, nato pa označiti, ali želite biti anonimni ali uporabiti svoje ali izmišljeno ime. In klik, da potrjujete objavo.

TRGATEV SLIV

Ja, slive! Smo jih obirali, pa tresli in pobirali, pa papali. Bilo je dramatično, oblaki nad nami in naokoli, Romana je imela odlične komentarje, škoda, da niso čisto za javnost. Saj, ta javnost je večni problem. Kdo sme in kdo ne sme imeti 'vpogled' v nekaj našega , intimnega. Kdo lahko s tem vpogledom 'razpolaga', kdo si to zasluži, komu zaupati, koga izključiti. Itak!

Bližine nas delajo močne in hkrati ranljive.
So območja, globoko v nas, ki jih še sami redko obiščemo. Včasih nimamo motiva, ali pa dovolj poguma. Tisti, ki so nam bliže, nehote ali kdaj tudi hote, zaidejo v te 'varovane' predele. Včasih koga tja tudi povabimo in včasih smo celo povabljeni. Velika je moč tega privilegija. Taka, da nas lahko zanese, pa prizadene. Vzajemno.

Ali bi lažje shajali brez tega? Bi bili mirnejši, modrejši ali prikrajšani? Je neizbežno, da se v bližinah poškodujemo ali nas spomnijo na lastno krhkost, in smo zato močnejši?
Koliko iluzij potrebujemo za lepše preživetje, kdaj nam škodijo?

Je osebna moč tudi v tem, da se ne bojimo javnosti, da nas ni strah 'vpogleda'?
Ni pravilnih odgovorov, a so vsi pravi. Ker to ni šolski test, ampak samospraševanje.

Sliv letos pravzaprav ni bilo veliko. Tudi sladke so bile manj kot lani. Vsak kmet ve, da je s sadjem tako, enkrat preobilje in drugič komaj kaj. Hm?

Sneg v septembru

Sončnice jočejo ?

kar se mene tiče
je lahko takoj konec poletja

naj dežuje naj hladna voda
umiva trave in glave
in skeleče misli

naj prinese tramontano
v te kraje da se ne bomo
postarali z drevesi

ali pa naj sneži na september
in na tole jutro
naj zamete do roba

in naj zmrznejo sončnice
itak so se sklonile
itak so odcvetele

ko bo potem
nekega večera pomlad
bomo pogledali na vrt

in se bomo mogoče začudili
mogoče bomo žalostni

da je bila zima kratka
in temeljita

Želja

Rut, drži se danes.

Retro

Na tak dan se je treba ozreti čez ramo,
in pogledati, kje smo v tem letu že bili
in kje smo puščali sledi.




Virštanj, 3. september 07


Sv. Foška, avgust 07


Pogled z Olševe, julij 07


Piran, julij 07


Laibach na Celjskem gradu, julij 07


Brič, junij 07


Osijek, maj 07


Lučica Rovenska , april 07


Nemirna Mirna, marec 07


Ptuj, februar 07

Dober letnik

foto: Katja

Ja, začelo se je nazdravljanje,
sonce je spet v Devici, shardonnay
v desnici.
Hvala vsem, ki mislite name.

moja darila
so pesek ki pomirja

in skeli na koži
ko izgine

zavita so
v prosojno tkanje
ime mi je tista ki roma
po robovih

zbiralka obljub
in obljuba

moja darila
so drobne podkupnine
za prezimiti sanje

September

'Moj mesec', lahko rečem. Prisvajanje nečesa, kar je 'obče', tako rekoč v skupni rabi, lahko, seveda, zveni fevdalno, gosposko, ne-zenovsko: moja muzika, moja kavarna, moj zaliv, moja barva, moja igralka, moja gora, ...
Ta moj-a je treba brati ravno obratno, ne pripadajo nam te dobrine, ampak v nekem smislu mi pripadamo njim. Včasih na kratko, včasih predano, včasih strastno, včasih potiho.

Danes zvečer, na prvi septembrski dan, bo v Grajski kašči na Planini pri Šentjurju koncert šansonov Jane Kvas z njenim bendom. Planina je kraj njenega odraščanja in spoznavanja malih in velikih resnic, pa malih in velikih razlik. Pravijo, da je otroštvo kraj, kjer smo nekoč že bili, tja in nazaj pa nas prevažajo spomini in sanje. In poezija. Janini šansoni so taki poetični čolni, ki navidez lahkotno drsijo od stvarnih do nestvarnih obal, naloženi s trpkim ali sladkim sadjem, žlahtnem v vseh primerih.


Večer na Planini

Jana, tokrat posebno razpoložena,
je s svojim altom in z lastnimi 'evergrini'
objela in začarala novo in staro publiko.
Še dobro, da so domačini pretežno ostali doma,
da je bilo ravno prav prostora za vse, ki smo
prišli od blizu in od daleč.



Zelo akustičen in slikovit ambient grajske kašče.

Jana s svojimi 'črnimi možmi'. Kot dobro vino -
vedno boljši.

Koncert so organizirali mladi Planinčani,
ki se simpatično imenujejo KLUMP (Klub mladih Planina)
v srednjeveški kašči planinskega gradu, ki ga od 2003 upravlja in
skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine
prenavlja uspešno planinsko podjetje Tajfun.
(http://www.tajfun.si/sl/grad-planina.asp.)
Posrečeno sožitje kapitala, stroke in mlade energije.
Čakamo, kdaj se bo kaj takega začelo dogajati na primer
v Celju, v Podčetrtku, na Bizeljskem in še kje.