DOBRO JUTRO, VESOLJE

Vse bolj imam rada mesta, velika in manj velika, stara in manj stara, z oblaki nad ulicami, z nemogočimi nasprotji, bleščeča in zanikrna, in to krhko lavo ljudi, ki mesta delajo mesta, urbana, dinamična, anonimna, brez skupne preteklosti, z nezanesljivo, nedorečeno in intenzivno skupno sedanjostjo.
Ko pa se zjutraj peljem v službo po prazni cesti in me zadenejo prizori, kot danes zjutraj, sem z velikim užitkom podeželanka. Dobro jutro, vesolje.

Podoba prostora

Vabimo vas na otvoritev 2. dela večmedijske razstave
PODOBA PROSTORA: Situacija širšega celjskega prostora

V TOREK, 2. 9. 2008
ob 19.00 / Likovni salon Celje: odprtje razstave
ob 20.00 / Galerija sodobne umetnosti Celje: otvoritev s predstavitvijo 2. dela projekta Podoba prostora
Idejna zasnova in vodja projekta: Alenka Domjan

Levazleve bo premierno razstavila diptih fotografike Sombra. No, ne čisto prvič, obiskovalci bloga ste jo delno lahko videli v eni prejšnjih objav. Zaradi tiste male razlike med podobo na ekranu PC in tiste na steni galeriji v dimenzijah 70x100 cm pa ste lepo povabljeni v septemmbrsko knežje mesto. Da nazdravimo, v čast Podobi prostora, pa poletju, ki odhaja in, kako že ... da ne mine okus nebeške prostornine!

HUDO!

Tudi v vrtu pri Levizleve je črni praznični! petek opravil svoj ledeni krst. Kar je obetalo in dišalo po sladki letini, je sesekljano obležalo na tleh ali propada. Za primerjavo si lahko pogledate objavo Jutro - 24. avgusta 2007. Obletnica, pravzaprav.

VERTIKALE

Hladna, bistra, živa voda - ne odžeja samo žeje ...
Levazleve se je po panonskih horizontalah priklonila Alpam.

319b89016bb91e44610d119d0f569fdb

HORIZONTALE

Brezbrežje, razkošje horizonta, horizontale. Ni samo morje tisto, ki se naseli v pogled počez. Enkrat so me že presenetile savane. Odsotnost vsega, razen trav. Pa puščava, z elementarno prisotnostjo peska. In tokrat morje brez morja: Panonska nižina.

balzam obale bližina čeri

svetloba je
in hkrati je ni

balzam obale
bližina čeri

svetilnik bedi
in odpira oči

a tema
tema manj boli

d90412314eadc0782a9a52f65df22e1a

Nenagradno vprašanje

Levazleve se je v teh dneh po letu dni študijskega premora potopila v branje in pisanje. Vendar ne bloga, kar se itak vidi iz malo daljše pavze. Celo razmišlja o zaprtju bloga, začasno ali morda trajno. Pri odločitvi ji bo pomagal tudi odziv na vprašanje: Ali bi/boste kaj pogrešali, če se levazleve poslovi?

sprašujem te

nekega dneva razkošje
pogrešanja

ali koliko je vmes
od lanskih šmarnic

kdo si
da ti rože brez vode

in stare ljubezni
še kar zelenijo
le s čim jih krmiš

razsipnost ti je v krvi
nobena razvada

te zgrešiti ne more
kot tudi ne darovi

kdo si
ki so ti prav moje roke
in so ti moji nohti predolgi

se me spomniš
ko padajo semena smrek
in mrak na prezbiterij

koliko je vmes
aj koliko je vmes
od lanskih šmarnic

319b89016bb91e44610d119d0f569fdb

jutra aj jutra

iz moje v mleko
potopljene dežele
vstajajo otoki jutra

norah si privošči
znan refren
i cant help myself

pomislim še en akvarel
ki je nestvarno lep
zaradi vsega
česar ni na njem

aj kakšna bajna majska pomota

na dnu spomina raste
vrtnica rumena kdo
ji je dal zbledeti tam zakaj
tako je bela ta rumenost njena

dene glavo postrani
njegove slepe zenice
mu jasnovidno šepnejo
razposajena je ta vrtnica rumena

ne reče ne kot da je nema
ne reče ne kot bi se bala
da bi zaslutil kdo
da je na dnu rumena

dene glavo postrani
njegove slepe zenice
mu jasnovidno šepnejo
razposajena je ta vrtnica rumena

sploh ni rumena

d90412314eadc0782a9a52f65df22e1a

NEKE NEDELJE TOPLI DEŽ NA MAJSKEM VRTU

Gledam skozi okno na vrt,
za zaveso dežja poletja spijo.
Sklonim se nad njihov sijaj,
ti se kakor nekoč sprehodiš mimo
in utrgaš mene za spomin,
vonj po sebi vsepovsod pustiš,
a bolj ko žanjem vrt, bolj mi dišiš.

J.K.

d90412314eadc0782a9a52f65df22e1a

slutnja

nekaj se v mojem gozdu godi

kislina tvojih lepih oči
razjeda noči preperele
v svetlo sivi batik

tvoj bežni dotik ob
moje tkivo oslesenelo
udarja detlov trk
v glavo v glavo

pa je bil samo bežen dotik

ni važno če peče
da me v grlu boli
ni važno je ugriz lepote
ali slutnja krvi

udarja detlov trk
nekaj se v mojem gozdu godi
stoletni mir stoletni ris

načeta v kislini tvojih lepih oči

ko je čas ustavljen

piščal igra in neko noč
nad polje glamoško
se dvigne čoln

dolgo veslaš
čez prah in mah stoletij
preden ločiš robove

brazde sanje meje
med grobo in maziljeno
goloto z dlanmi

zajameš blato pustiš
za sabo grudo žlahtne
terakote

umijejo te milje severa
širina nila nedra istre

pustiš si topli keltski
dež po hrbtu deževati
povsod s teboj

odtis dežele iz otroštva
kot stražar na materinih
vratih ne kot

senca iz province
kot tisočletna prasvetloba
kot kamen

ki se ga ne da pobrati

Teden brez interneta

'Kutak za trenutak' - hiška z vrtom, dovolj skromno, dovolj razkošno - za sanjanje, za zavidanje

Od vrta do zaliva - par minut (lahko tudi urca, če se znate potepati)


'Gospa od anđela'

Svoboda letenja, svoboda mej?

Mogoče posnetek ni nič posebnega, ampak rt na fotki se imenuje Leva

Utrinek s poti domov -
obvoz zaradi dela na cesti ni nujno izguba, včasih prinese darilo: pogled z druge strani

trobente

hrbti moje dežele
so temnejši od noči

prišiti na nebo z zvoniki
s prangerji med ljudi

iskat si šla trpotec
za svojo opeklino

mojega vrta rože
ognja ne gasijo

v deželi temnih hrbtov
je onkraj vedno blizu

maširajo trobentice
trobente pa cvetijo

dotik

po topli zimi
prihaja letni čas molčanja

trmasto se uleže vmes
kot prah kot sefia
na slike ki so bile
še včeraj v barvah

zamenjam prt
in ne pomaga
prekopljem vrt
in ne pomaga

umaknem se
in ne pomaga
dotaknem se
in ne pomaga

leži vmes
ranjen in zaklet
ne more peti
ne more govoriti

a tudi molčanje
ne pomaga

fotografika: levazleve

Ni res, da se nič ne da

'Ni res, da se nič ne da. Storiti, spremeniti, narediti! Prišel sem vam povedat, da ljudje, ki v Afriki trpijo zaradi vojn, niso norci, ampak žrtve.'

S temi besedami je odločno, a hkrati z neverjetno mehkobo v očeh začel svoj nastop Tomo Križnar v kulturnem centru v Krškem 15. 4. 2008.

Za krizo v Darfurju ni odgovorna samo narava, napredovanje Sahare proti jugu, vse nižji voda v arteških vodnjakih, vse manj zelene paše, umirajoča drevesa, ampak tudi ljudje, ki se niso prilagodili na novo nastajajoče razmere. Predvsem pa tisti, ki so konflikte izkoristili v svoje interese po pravilu divide et impera.

Če se Amerika in Kitajska ne bosta hitro dogovorili glede delitve sudanske nafte, se utegne vžgati vsa Centralna Afrika, do Konga, kjer je v zadnjih šestih letih neposredno zaradi vojne za koltan, iz katerega pridobivajo tantalijum, ki ga imamo vsi vgrajenega v kondenzatorjih naših mobilnih telefonov, računalnikov in digitalnih kamer, umrlo šest milijonov ljudi.

Velikim silam, ki se v prvem, drugem in tretjem svetu borijo za nadzor nad vodo, energijo, minerali, sužnji, izplen opravičuje vsa sredstva. Če bomo dopustili kar se dogaja v afriških kolonijah, bomo prakso uzakonili in utegne doseči tudi nas in naše otroke.

Čutim z žrtvami, ki jih srečujem, čutim, da je treba spremeniti dojemanje kdo smo, od kod prihajamo, kaj nam je početi in kam nam je pot. Zato delam na novi knjigi in dokumentarnem filmu. Ko bom končal, se bom skušal vrniti nazaj v Darfur.
(Tomo Križnar v svojih intervjujih)

http://www.tomokriznar.com/slo/index.html

Balkan

'Balkan ni ogledalo vseh sebstev ali obljuba evropske prihodnosti. Balkan prav tako ni prostor mitološke prezentacije arhetipske slike krvi in medu. Balkan je … tako ga občutim iz dneva v dan … ideološko izpeljano brezno, zdrs, ne v celoti, celo takrat, ko niti ne vem, kaj je Balkan. Tisto na severu iznad Grčije ali tisto na jugovzhodu od Trsta ali Graza.

Včasih Balkan izgleda kot Afrika v najmračnejših sanjah bede, bolezni, genocida, razsipanja, lokanih totalitarizmov. Čeprav ne vem točno, kako izgleda Afrika. Včasih deluje Balkan kot mnoštvo majhnih in skromnih provincialnih eksistenc, z vsemo svojimi potisnjenimi in travmatičnimi jezami – pravo zaostalo evropsko buržoazno okolje.

Toda včasih je Balkan tak kot sleherna točka na tem svetu, ne dosti drugačna od katerekoli zahodne ali neke druge zgodbe. Bunkerji v Afriki se razlikujejo od bunkerjev na Balkanu, čeprav – danes – bunkerji v Bosni, Albaniji, Sloveniji ali Romuniji nimajo enakega značaja. Niso več sledi iste vrste. To so spomini in vpisi, s katerimi se je treba soočiti.'

Miško Šuvaković, Diskurzivna anliza, BG, 2006, str. 402
(prevedla levazleve)

http://www.youtube.com/watch?v=0llH0mKbjuc&feature=related

Vprašanje torej ni, kje je Balkan, ampak, kaj je za koga Balkan. In, kakšni so razlogi.

p.s. 'Opiranje na tuje besedilo je postopek med navado in nujnostjo, sporazum med lenostjo in konvencijo.'
Gordana Đerić

Relativnost drugosti

KAKO MOGU VJEROVATI

Nakon svega, što je bilo,

nije vrijeme, da se pati,

al ne mogu ispočetka,

jer ne mogu vjerovati.

Nakon svega, što sam dala,

iznenada vatra plamti,

bit će ista kao nekad,

al toplinu neće dati.

Kako mogu vjerovati,

raste crna voda,

kad kapetan bježi z broda,

kako mogu ja ostati.

Nakon svega, što je bilo,

opet ćemo cvijeće brati,

bit će isto kao nekad,

ali neće mirisati.

(Arsen Dedić)

http://www.youtube.com/watch?v=FS8OWCWjhbI

Sentimenti, sentimenti ... Arsen mi ne bo zameril, da si sposojam njegovo pesem. Je pa fotografika nastala posebej zanjo.

P.S. Ne le stare fotke, tudi stare pesmi nas lahko odnesejo ... v drugi čas. In nas seznanijo z relativnostjo drugosti.

Ob najinem rojstvu
sem ti podarila svoj obraz,
ga posadila v tvojo dlan
in zaspala.
sanjala sem
in...
sanje so bile dolge.
Na bregu teh sanj sem pozabila svojo podobo
in izgubila svoj cas.
Tisto noc
se je Luna umaknila z mojega okna.
Zakrila me je tema,
zato sem se zbudila.
Kazalci ure
so se ustavili,
čas te je ukradel iz moje sobe.
Skupaj z vama sem izgubila svoje poteze.
Moj obraz
je se vedno zasajen v tvojo dlan
kot ob najinem rojstvu.
To je bilo moje darilo.
Halud Almuala


fotografika: levazleve

Tisti, ki berete komentarje, jo poznate. Pesem je na blog posla/a nomi. Me je zamikalo, da jo pospremim s fotografiko in objavim še enkrat. Naj praznuje poezija tudi v aprilu.