Odhaja avgust

fotke: 30. in 31. 8. 2007


Pozdrav z razgledom na večerni Piran v Beograd na Radmile Rajković 10.
In vprašanje za rado-vedne popotnike: kje je posneta tretja fotka?

Tole bo malo težje: vhod v katero jamo
je na fotki? (namig: v jami je oltar)

Materina dušica

Danes sva se dobili z Rut na kavi in čaju, lahko rečemo navsezgodaj, ob pol osmih zjutraj, v tistem kafiču na Bizeljskem. Ja, zgodaj je treba začeti in pozno končati dan, bi lahko pisalo na najini zastavi, ponoči sem ujela štiri ure spanja, Rut pa dve. Se ni za hvalit s tem, ampak deluje polna luna in še kakšen faktor.

Stavek, ki ga ne gre pozabiti:
So sveče, ki jih nikoli ne bom prižgala
in rož'ce, ki jih nikoli ne bom skuhala.
To je, seveda, povedala Rut, ko sem ji poklonila šopek materine dušice.

Tele rožice niso materina dušica,
so pa spomin na Istro in moje prijatelje iz Buj.

Ja kaj, zakaj?

Danes, ob 10. 30, ali kakšno urco več ali manj, se je luna naponila. Pogledala sem namreč v efemeride, pri tem pa še odkrila, da sem začela oblikovati svoj spletnik na dan, ko je Sonce zdrsnilo v znamenje Device. Dovolj o zvezdah, ker ne mislim biti astrološka ambulanta.

Kaj pa bi sploh rada s temle blogom, je padlo nekaj vprašanj, ki so me skoraj zmedla, ker jih od tam, od koder so prišla, nisem pričakovala.
Pa res, zakaj?
Zakaj pa ne? Najbolj priročnemu odgovoru se lahko doda še kaj bolj tehtnega. Na primer citat, ki ga povzema Tanja Lesničar-Pučko v svoji kolumni v današnjem Dnevniku: 'Umetnost je dejavnost proizvajanja odnosov do sveta, pravi likovni teoretik Nicolas Bourriaud ...'
V tem stavku je, kajpak, mnogo več, kot se sliši na prvi pogled.

Ampak zakaj? Kdo pa bere, kdo pa sploh še bere, razen tistih, ki pišejo?
Zadnjič sem se potepala po Ljubljani, stopim v knjigarno ValeNovak, tam okoli desete ure. Zvečer! Na stolih med policami, polnih knjig, sedijo ljudje, obiskovalci, turisti, marsovci, Ljubljančani, kaj vem kdo in berejo. Stopiš noter in se pridružiš občestvu bralcev. Pri tem sploh ni pomembno, da je to občestvo videti kot redka vrsta, ki izginja. Morda samo ne vemo drug za drugega.

In o sebi, zakaj se odkrivati komurkoli?
Kaj se ne odkrivamo tudi s tem, ko stopamo po ulici, ali ko in predvsem, kako vstopamo v odnose z drugimi, s sodelavci, s prodajalci, s šefi, s sorodniki, z ljubljenimi, z neznaci, z učitelji, s policaji ... pa tudi s predmeti! V kaj smo odeti in obuti, kako vozimo, česa ne vozimo, kam in kako potujemo, kje in s kom praznujemo, kako stanujemo, kaj gledamo itd., itd. Komur je do tega, nas odkriva do neskončnosti.
Rekel pa je pokojni Igor Zabel marsikaj modrega, med drugim tudi to, da se mu zdi edini pošteni način govora govoriti iz osebne izkušnje.

Govoriti o sebi in iz sebe poetično, pospremljeno s fotkami, ki kažejo lepšo plat tega sveta, se zdi najbrž hudo iz mode, kot okrasek, ornament, brez katerega bi prav tako shajali. Drži. Ampak shajali bi brez marsičesa, morda še lažje. Zasedati nekaj bytov medmrežja z nebanalnim in neagresivnim blogom je morda res del globalne trgovine z iluzijami in virtualno drogo.

Pa spet ampak:
ta virtualni vseprisotni svet lahko spreminjamo samo od znotraj, z njegovim orožjem, bi rekli artivisti. To so tisti, ki verjamejo, da je ta svet, tak kot je, hudo zgrešen in ga je treba spreminjati, pa čeprav z umetnostjo.

Sicer pa, sem šele začela. In morda sploh ne bo vedno poetično in lepo in prijazno. Bomo videli.

Znamenje

fotka: 27. 8. ob 23.43

kadar se na nočnem nebu igrajo oblaki
in skoraj polna luna
lahko ugledaš belo ptico
temu lahko rečeš privid ali nebesa čudežno naključje
ali znamenje
ampak znamenje česa

Vrt

fotka: 26. 8. 2007

Črno jezero na Pohorju

fotke: 25. 8. 2007

konji
na bolfenku
freska jutra
nad dravo

rumeni buldožerji
nad tremi kralji

osipam se
kot ruccanor
lišaj tišine
mi lega na usta

jezero
po njem drsi
zlati prhljaj

Jutro

fotke: 24. 8. 2007

to ni jutro ko sem pri sebi doma
čeprav sem se zbudila v svoji postelji
zalila pelargonije

bosa obhodila vrt in in vse tiste
rosne plodove ki se kar ponujajo
za trgat za poskusit za gledat

to ni jutro ko sem pri sebi doma
čeprav sem spraznila delovno mizo
že pred par dnevi in jo spet

napolnila s knjigami da bi pisala
seminarsko o videoprodukciji
v osemdesetih zato sem šla

na metelkovo po knjige
potem pa sva z minko ugotovili
da se je treba držati leve

za to je kriva tudi norah jones
in tisti redar ki je rekel odločite se
po levi ali po desni jasno da sva šli na levo

in če greš potem še na rob
si leva z leve in to seveda pomeni
še kaj zraven kot v bibliji

avgust je čas ki ga obožujem
mogoče ker imam vedno občutek
da ga izgubljam da mi uhaja

da nisem tam kjer bi lahko bila
na način kot si je to zamislil tisti
nori francoz jacques lacan

ko mu je šel po glavi freud in njegov
wo es war soll ich werden
in je to po svoje zaoblil v

tu v polju sanj si pri sebi doma
evo jaz pa se ne spomnim
kaj sem nocoj sanjala

če je sploh mislil na tiste slike
ki jih živimo ponoči in zjutraj lovimo
sledi v ribniku spomina

tako namesto seminarske se ukvarjam
s temle pisanjem in počasi prihajam do tega
da sem vse bolj pri sebi doma

brez obžalovanja da nisem kje drugje
in to je en tak blagoslov spoznanje
da ne moreš biti povsod in da je lahko

pravo razkošje biti tam kjer si


24. 8. 2007

Myself

Welcome

fotka: Kafegalerija v Puli, avg. 2007

nič prav nič ni
tako neizogibno da ne bi moglo počakati

Avtorica zapisov in fotk:
Tanja P.