KOPRIVOV ČAJ

Pred časom je dr.Dušan Rutar vodil tečaje intelektualne samoobrambe. "Koprivov čaj" pa bo poskus kulturne samoobrambe. Kako: s prebiranjem satiričnih besedil in poezije upora ter s prepevanjem šansonov in pesmi Balkana.

DRUGI POLČAS

Ena  modra

Policist ustavi voznika, ki je na avtocesti vozila vztrajno prehiteval po desni. Presenečen ugotovi, da je ustavil svojega ministra. »Oprostite, gospod minister, a ste imeli mogoče  kakšen poseben razlog?« Minister mu razloži: »Jasno, pokazati jim moramo, da nismo in ne bomo na levi! Tudi ko prehitevamo.« Policist je spet presenečen: »A to zdaj pomeni, da vsi, ki prehitevajo po levi, kršijo zakon?« Minister: »Jezusmarija, ne vsi! Samo tisti, ki imajo strice v ozadju!« Policist poskuša razumeti: »A na zadnjem sedežu? Kako bom pa vedel, da so strici?«

Bolj ko v družbi cvetijo nesmisli, lažje delo imajo humoristi. Duhovita ironija je bila od nekdaj orožje tistih, ki so gojili odpor do »pušk in bajonetov«, a  se hkrati niso odrekli uporu. Protestne prakse imajo lahko zelo različne pojavne oblike, v tem sta njihov šarm in prednost. Prednost pred tistimi, ki imajo moč in oblast, saj se po navadi protestira proti njim. 8. februarja so prišli na svoj račun – eni in drugi. Prepričana sem, da se je gospodu Prešernu  imenitno zdelo, da so se prav na njegov dan zgrinjale po Ljubljani tako pisane protestne množice. V vseh teh letih se je naposlušal svojih verzov in najbrž bridko obžaloval, da je v življenju napisal eno samo knjigo. Letos pa taka kreativnost!

Protestniki so pokazali presenetljivo mero domišljije. Mogoče je imel svoje prste vmes tudi pust, ki se je tokrat spet znašel v časovni bližini Prešerna; mask res ni manjkalo. Protestiralo pa se je v dveh polčasih, če se izrazim po športno. Prvi polčas smo tisti, ki smo šli na drugega, zamudili, zato pa smo seveda pogledali posnetke. Priznam, domiselno so si omislili in izpeljali skupinsko masko, zlahka sem pomislila na miniaturo kakšnega Rdečega trga iz časov Brežnjeva ali na Trg nebeškega miru iz časa Mao Zedonga. Vse tiste enake plapolajoče zastavice in ljubeči pogledi, namenjeni Njemu, ki jim je z odrskega platna kamnito hladno, s popolno odsotnostjo slehernega čustva, razložil abecedo fobizma in fašizma. Res izjemna maska.

 Foto: Tomi Lombar/Delo

Drugi polčas je bil mnogo manj enoten, lahko bi se celo reklo, da je bil razenoten ali razposajen. Med nami so skakali zombiji, nad nami so plavali gigantski obrazi ljubljenih politikov, pa spet papirnati zombiji, pa okostnjaki in seveda številni duhoviti transparenti, potem smo se vsi skupaj zamaskirali v mogočno reko, ki se je počasi valila po glavni prometni strugi slovenske metropole. Ja, tudi to je bila izjemna, veličastna maska. Pozabiš na razlike, pozabiš na mraz, jasno ti je le, da si ta trenutek del neke še neimenovane reke in da boš prihodnjič spet tu. Ne glede na to, kakšen bo učinek, kakšen bo Dan potem.  

Foto: Tomi Lombar/Delo

Na Trgu republike nas je pričakala še ena skupinska maska: ograja in robokapi. Niso bili slabi, ampak občutka za sorazmerje pač niso pokazali, vzeli so si zase celo tretjino trga, čeprav jih je bilo nekaj tisočkrat manj kot nas. Seveda, to je bila njihova poanta, nazorno prikazati lastniško  nesimetrijo. Prebrisano! Ampak prihodnjič se lahko zgodi, da bo ograja padla, ker prihodnjič se bo treba maskirati v leve fašiste. Tako je govorila maska iz prvega polčasa, ki se na to že spozna, lahko bi rekli, da na to komaj čaka. Zato se bomo raje spomnili na naša »ženska« orožja, na ironijo, poezijo in domišljijo. In vzeli si bomo čas za premislek, našega polčasa še ni konec! 

Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Tako pa je govoril dr. Prešeren njega dni.

ČAS JE ZA MALO DOSTOJANSTVA - 2.del

Težava s fašizmom je, da apelira na tisto, kar je v ljudeh najboljše.

Rastko Močnik, Koliko fašizma

»Bravo! V bistvu sem enako mislil in čutil tudi sam, pa čeprav bančnik. Bojim pa se, da je tudi med učiteljicami in učitelji veliko takih, ki sploh ne razumejo, kaj ta tekst pravi, takšnih, ki jim je bolj pomembna obleka z znamko  (…) Zato se bojim, da ni te kritične mase, ki bi nekaj občutneje spremenila. Mogoče pa bo ta apel pripomogel k temu. Sem pa res v Ljubljani videl mnogo učiteljev/profesorjev (bili so v modrih brezrokavnikih), ki so že po videzu in obrazu delovali razumno, razmišljajoče in uporniško hkrati.«   R.

»Zanimivo: Ravnanje Plevnikove, ki nikoli ni hodila na volitve, sedaj pa je "spregledala" (pri kakih 50 letih!!!), se mi zdi tipično za kar nekaj generacij učiteljev. Medlih, politično apatičnih, če pa že opredeljenih, pa jasno liberalnih (karkoli že to pomeni pri nas). Bognedaj, kaj drugače usmerjenih. Tukaj se mi zastavlja eno samo vprašanje gospe Plevnikovi: po vsem, kar je napisala, očitno tudi na plebiscit ni šla (leta 1990). In s tem se hvali?!
Meni se zdi to nevredno dejanje izobraženega državljana in bi bila raje tiho, kot da bi razglašala, da mi je bilo vseeno, kaj bo z mojim narodom, mojimi ljudmi v tej državi.
Se opravičujem, če sem brala površno in je gospa morda odšla na plebiscit. In zdaj nam pridiga, da moramo nositi glave pokonci! In tuliti s Štrukljem, da pade vlada. Da pride do političnega kaosa. Če pride do tega, spoštovani, bomo v tem VSI! Važno pa je, da bomo imeli krivca. Prvi je minister Turk, drugi pa Janša. No, morda bo vrstni red zamenjan ... Res se čudim nizki ravni političnega razmišljanja v zbornicah. Kot bi bili za šankom.«

 Elizabeta (http://www.solski-razgledi.com/forum2/read.php?1,7334)

21. 12. 2012, Ljubljana
Foto: Lucijan Plevnik

Izmed mnogih odzivov na moj zapis Čas je za malo dostojanstva (poleg Šolskih razgledov ga  je v celoti objavila tudi Mladina), ki so prihajali iz zelo različnih geografskih in poklicnih okolij, sem izbrala zgornja dva. Oba sta me presenetila, vsak po svoje, in mi dala misliti. Po prvem sem si morala priznati, da malo vem o tem, kakšen je ugled učiteljic in učiteljev pri tistih, ki to niso. Prav visoko nas ne cenijo, sem lahko sklepala. Bojazen, da je veliko takih učiteljev, ki sploh ne razumejo, kaj ta tekst pravi, se mi je zdela zares pretirana. Saj nisem pisala znanstvene razprave z zapletenimi tezami in strokovnimi izrazi, pisala sem do konca iskreno o svoji državljanski rasti, z besednjakom, ki ga razumeta tudi moja sinova, ko se pri nedeljskem kosilu lotimo kakšne aktualne teme.

Ko sem prebrala Elizabetine odzive na forumu Šolskih razgledov, pa si je bilo treba priznati grenko resnico: Nekateri res ne razumejo! Natančneje povedano: Razumejo tako izkrivljeno, da sem se odločila odgovoriti na ta tip (učiteljske ali, če hočete, elizabetinske) percepcije, ki niti ni tako osamljen. Kaj je v njegovem jedru? Vrednote, seveda, veličastne vrednote: ljubezen do naroda, ljubezen do kulture, ljubezen do vlade, ljubezen do vodje. Vse tisto torej, kar je v ljudeh ekskluzivno najboljše. Prav v tem tiči pomembna zanka: so prave ljubezni in so ljubezni z napako. In v to zanko je treba spraviti tiste, ki ljubimo z napako. Elizabetinska  retorika diskvalificira v imenu najbolj »prave« od vseh, ljubezni do naroda in reda. 

Gospa ni šla na plebiscit (pred 20 leti), šla pa je predvčerajšnjim na ulico, tulit s Štrukljem, da pade vlada. Ali ne ljubi pravega vodje?! Ali ne pozna prave politične kulture, ampak kulturo šanka? Ali hoče gospa politični kaos? Ali ne ljubi mojega naroda in mojih ljudi?

Še kdo verjame, da gre za nedolžna patriotska vprašanja, ki ne zaslužijo pozornosti? Potem se naj samo sprehodi po spletnih forumih, tudi po tistem šolskem, na katerem se oglaša Elizabeta. Ali se ni v imenu povzdigovanja ene kulture in nacije nad drugimi zgodilo že preveč nasilja in trpljenja? 


Se iz zgodovine še nismo naučili, da so politične elite s podpiranjem nacionalne ekskluzivnosti in nacionalnih konfliktov vselej zakrivale resnične vzroke za socialna nasprotja? V Ljubljani so se v teh dneh pojavili letaki samooklicane skupine Avtonomnih nacionalistov, ki pozivajo Slovence in Slovenke na boj proti kapitalistom in komunistom ter multikulturnim imigracijam. Njihova militantna nestrpnost se presenetljivo dobro ujema z ideologijo vladajoče stranke. Malo je manjkalo, pa bi jim uspelo mirne demonstracije spremeniti v krvavi kaos, s katerim bi v javnosti »umazali« legitimne protestnike in dali policijskemu ministru proste roke. Ni jim uspelo − tudi zaradi prisebnih policistov in prisebnih demonstrantov.   

Gospa Elizabeta, eno samo vprašanje imam za Vas: Ali res ne razumete ali nočete razumeti? Postajamo družba, ki drsi v fašizem, postajamo talci lastnih politikov, ki računajo prav s tem, da bomo državljani dovolj kulturni, dovolj nevedni, dovolj pobožni, dovolj preračunljivi, dovolj sprti, dovolj nasilni in dovolj apatični, da jim njihovih načrtov ne bomo pokvarili. Ali pač bomo! Mladi sodelavec mi je dejal: »Kaj ste pa dosegli zadnjič z demonstracijami? Saj vlada ničesar ne upošteva.« Res je, dragi kolega, ta vlada nas ne upošteva. Mi pa smo se prešteli in ni nas malo, dali smo zaupnico sindikatom in njihovi prebujeni povezovalni strategiji. Prihodnjič nas bo še več in ne bodo nas mogli preslišati. Ne bo prvič v zgodovini, da bo fašistoidno politiko premagala kultura upora. Zato znova trdim: Čas je za prisebnost in za malo dostojanstva!

Ljubljana, 21. 12. 2012
Foto: Lucijan Plevnik

ČAS JE ZA MALO DOSTOJANSTVA - 1.del

Govorim iz svoje osebne izkušnje in vse bolj se mi dozdeva, da je to edini pošten način govora. (Igor Zabel)

Zdaj je pa dovolj, grem! Namesto da bi počivala po napornem delovnem tednu, namesto da bi dan preživela s svojim sinom študentom, željnim maminih kosil, ali se mogoče posvetila svojemu rahlo zanemarjenemu vrtu, se celo uživaško potepala po kozjanskih gozdovih, sem se odločila, da  končno naredim nekaj državotvornega (hvala, gospod predsednik, za ta pravični izraz). Da  grem protestirat! Da grem korakat v koloni s svojimi sodelavci in s številnimi neznanimi kolegi po ljubljanskih ulicah in pihat v vuvuzelo, da grem kričat pred parlament in mogoče zalučat vanj kakšno trdo psovko. Da grem razbijat mit o politični impotentnosti učiteljev, pa čeprav za en dan, za en lep sončen dan. Da grem prepevat Internacionalo na vse grlo in ploskat svojemu kolovodji skuštranih las. Da grem mahat z rdečim transparentom, na katerega sem lastnoročno napisala: Nočemo politike, ki špara pri znanju! Da se grem zrinit čisto k ograji pred oder (da bi me kakšna kamera ujela in bi se moja pobožna mati, upokojena učiteljica, zgrozila), da se grem poklonit upokojenki Mateji Kožuh Novak, naši največji levičarki, vsakemu njenemu stavku, vsaki besedi. Da grem stisnit roko županu Jankoviču, vsaka mu čast, tudi on bi lahko doma kosil svoje trate, pa  trati čas skupaj z nami, jeznimi in razžaljenimi državljani na Kongresnem trgu. Parlament pa so tisto soboto že zjutraj zastražili! Jemljemo na znanje, da se država boji svojih državljanov, svojih delavcev, medicinskih sester, kulturnikov, gasilcev, kemikov, gumarjev, ha, celo svojih policistov. In boji se svojih učiteljev. To pa res dobro dene!

Čas je, da se zbudimo! Malo priložnosti smo imeli doslej, da pokažemo svojo držo, ni nam bilo treba. Namesto nas so volili drugi, namesto nas so štrajkali in se borili drugi. Kdor je bil tisto soboto na Kongresnem trgu in je zvečer doma gledal nacionalni ali POP-ov dnevnik, pa se je lahko spet enkrat zamislil nad novinarji, ki so seveda tako filtrirali dogodek, da so več zamolčali, kot povedali. Slišali smo celo  izjavo TV-novinarke, da vsak po svoje nekaj demonstrira - kot da govorniki, naši transparenti  in naših trideset tisoč grl niso složno signalizirali, česa nočemo. Kot da sta na odru  stala le stara sindikalna mačka Semolič in Štrukelj, ne pa tudi mnogi drugi sindikalni predstavniki, ki jih TV-gledalci seveda niso neposredno slišali, kaj sporočajo v imenu tisočih. Namesto tega so dobili nekaj naključnih izjav »občinstva« in posnetek poplavljenega podjetnika iz Zgornje Savinjske doline, ki je pohvalil svoje pridne delavce in, glej no, mimogrede obsodil demonstracije v Ljubljani. Jasno da niso pozabili omeniti Janševega tvita, čeprav tako banalnega, da po pritlehnosti lahko tekmuje z obzorjem Tomaža Majerja. Ampak če gre za tvit velikega vodje, ubogi novinarji tekmujejo, kdo ga bo prej citiral.

Čas je, da zapremo ekrane in odpremo oči. Tako bomo lažje spregledali, kaj se skriva za dimno zaveso vladajoče »elite«, ki si je oblastno pokorila udarne medije, ki »mašira« na naše pravice, na naše univerze, na naše otroke, na naše upokojence, na našo prihodnost in celo na našo lastno zgodovino.  Napovedali so vojno svojim državljanom, pred nami stražijo parlament! To pomeni, da imamo moč. In res jo imamo, kadar nas je mnogo, kadar smo solidarni in kadar znamo reči NE! Ne, nimamo več pravice do naivnosti, čas je da se zbudimo iz stoletnega spanja. Čas je, da smo presneto budni, čas je, da vsak dan, ne le ob lepih sončnih novembrskih sobotah, spoznamo svojo moč in z dvignjeno glavo zavračamo, kar je treba zavrniti. Nikoli še nismo imeli toliko priložnosti.  Čas je, da se podučimo o tem, kar se v resnici dogaja, in da sabotiramo ukrepe, ki so proti nam. Da sabotiramo preračunljive podizvajalce tega režima, ker ni čas za konformizem. Čas je za malo dostojanstva!                                                                                                       

mogoče

mogoče se je treba
vrniti k besedam se pustiti
zapeljati lastnemu glasu

mogoče se je treba
posloviti od tišine napisati
na vrata da smo spet doma

prekopati grede in se potem  
bojevati z žalostjo
dan za dnem

KULTURNI MOLK

STAVKA UČITELJEV NI BOJ ZA VIŠJE PLAČE !!!

"Varčevalni" ukrepi naše naddemokratične vlade, ki jih je obznanilo Ministrstvo za finance pod naslovom Uravnoteženje javnih financ, še zdaleč ne zadevajo le učiteljev in policajev. Famoznih 818,1 miljonov v letu 2012 in 948,6 miljonov (evrov, seveda) načrtujejo pokasirati tudi:

• od mater, ki so pravkar rodile (znižanje višine starševskega nadomestila za nego otroka s 100% na 90% za prvih 6 mesecev in na 80% zadnje tri mesece, omejitev zgornje meje nadomestila za nego otroka z 2,5 na 1,5 kratnik povprečne plače), 
• od mladih družin (Plačilo vrtca za drugega in ostale otroke po enakih pogojih, kot za prvega. Državno darilo ob rojstvu otroka bodo dobili le manj premožni oz. bo vezano na premoženjski cenzus. Za leto 2012 se razpis nacionalne stanovanjske varčevalne sheme ne izvede, od 2012 naprej se ukinja subvencija mladim družinam.),
• od otrok (Znižanje otroškega dodatka (OD) za 10% v 5. in 6. razredu in ukinitev za 7. in 8.razred), 
•  od študentov (Znižanje višine subvencij za bivanja študentov. Ukinitev subvencioniranja študentske prehrane med počitnicami.),
•  od državljanov brez zaposlitve (Skrajšanje dobe prejemanja denarnega nadomestila za brezposelne na maksimalno 18 mesecev. Znižanje višine nadomestila za brezposelne z 80% na 70% za prva dva meseca in nato 60%, znižanje zgornje meje denarnega nadomestila za 15% ),
•  od upokojencev (Znižanje višine pokojnin v delu, ki nima podlage v plačanih prispevkih. Znižanje letnega dodatka za upokojence: za pokojnino do 414 € je letni dodatek 367,95 €; za pokojnino med 414 in 622 € je letni dodatek 112 €; za pokojnino nad 622 € pa letnega dodatka ne bo.)

• od vojnih invalidov, vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja (Omejitev pravic do klimatskega zdravljenja in do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja.),
• od prizadetih od naravnih nesreč (Zaostritev pogojev za upravičenost do sredstev državne pomoči pri naravnih nesrečah, dvig praga uporabe sredstev za odpravo posledic naravne nesreče.). 

Poleg naštetih ukrepov si goreča vlada zamišlja še mnoge, ki neposredno ali posredno znižujejo kulturne, vzgojne in izobraževalne standarde od vrtcev do univerze, od kulturnih ustanov do medijev.

ZATO ŠTRAJK UČITELJEV NI ŠTRAJK ZA  VIŠJE PLAČE, AMPAK ODLOČEN NE PROTISOCIALNIM IN PROTIKULTURNIM UKREPOM, KI SI JIH AD HOC REFORMATORJI IZMIŠLJAJO ZA ZAPRTIMI VRATI, NAS DRŽAVLJANE PA KOT TALCE MILITANTNO IN AROGANTNO POSTAVLJAJO PRED ZID!!!   IN ČE SE BO NADVLADA POŽVIGALA NA VSE, BOMO LAHKO VSAJ MIRNO POGLEDALI MLADI GENERACIJI V OČI - PA TUDI SEBI! NISMO NEUMNI, NOČEMO BITI NAIVNI, SE VIDIMO NA NASLEDNJIH VOLITVAH!

BUJE by NIGHT

 

 

Triptih v plavem molu

 smo si jo izmislili jo sanjali smo ji posodili pogled

da se je iz brezčasja  prelila v plavi akvarel

 ta dolina ki si je v nebesni knjigi sposodila ime

foto: JKvas

... to je nešto drugo

http://www.youtube.com/watch?v=hL9AxjUvAow

6161 žebljev

 ŽAN PLEVNIK

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA

ODPRTJE: 17. 2. 2012 OB 19. URI

MLADINSKI CENTER CELJE

IZJAVA

ZAKAJ DRŽAVA SLOVENIJA IZGUBLJA SVOJE KULTURNO MINISTRSTVO? MISLITE DA ZATO, KER SLOVENSKI DRŽAVNIKI VERJAMEJO, DA SE DRŽAVLJANI NE RABIMO PRE-VEČ UKVARJAT S KULTURO? ČE STE PADLI NA TA TRIK, POTEM SEVEDA PROTESTIRATE IN ŠE BOSTE, ČE NE NA GLAS, PA V SEBI. IN PRAV JE TAKO, TREBA JE PROTESTIRAT!!! A TREBA JE TUDI SPREGLEDAT, ZAKAJ DRŽAVNIKOM ABSOLUTNO PAŠE, DA SE DRŽAVLJANI SEKIRAMO ZARADI KULTURE. DA PENIMO, PRIŽIGAMO SVEČE PRED CANKARJEVIM DOMOM, PODPISUJEMO PETICIJE, SE SKLICUJEMO NA TRADICIJO IN TRANZICIJO, GROZIMO S KULTURNIM MOLKOM ... ZAKAJ TO PAŠE DRŽAVNIKOM, KI SO PRAVKAR SPET NASKOČILI SEDLO?

KER BOLJ KO SE DRŽAVLJANI UBIJAMO S KULTURO, MANJ NAS ZANIMAJO DRUGE STVARI. POTEM NI TAKO V OSPREDJU MANEVER, KI SE MU REČE OKUPACIJA TOŽILSTVA. ČE IMAŠ NAD GLAVO TAKO TOŽBO, KI TE LAHKO KOŠTA AMA BAŠ VSEGA, POTEM BOŠ TUDI NAREDIL VSE, DA BODO TVOJI, TOREJ PRAVI LJUDJE OB PRAVEM ČASU NA PRAVEM MESTU, NA PRAVEM FOTELJU. LJUDSTVU PA MALO PESKA V OČI, MALO KOSTI ZA GLODANJE IN VELIKO PARLAMENTARNEGA CIRKUSA. KULTURA? KOLATERARNA ŠKODA, JEBIGA!!!

LEVAZLEVE

CESARIA EVORA

27. 8. 1941 – 17. 12. 2011
Odšla je. Ocean je zabrisal sledi v mivki, ostal pa je njen glas, poln duše, samote in nečesa, kar se dotika ranljivih mest v nas in hkrati vabi na ples.

 

Cesaria Evora je od svojega otroštva prepevala po pristaniških lokalih na otoku Sao Vicente in na portugalskih ladjah. Za Zelenortske otoke je značilna morna -  melanholična glasba, hibridna mešanica portugalskega fada in afriške tradicije. Spremljajo jo "evropski" inštrumenti: klarinet, harmonika, violina, klavir, kitara in kavakinjo - vrsta mnajše kitare, ki morda izvira iz Baskije. Ob lirski morni pa živijo še temperamentnejši ritmi koladeras, ki pogosto spremljajo socialno obarvano motiviko. 
Izjemni glas je Cesario pripeljal v Lizbono in nato v Pariz, kjer je šele leta 1988 posnela svoj prvi album. Nato se je začela pot po mnogih velikih in majhnih odrih sveta.
Evora je večkrat nastopila tudi v Sloveniji, nazadnje leta 2006 v Cankarjevem domu. Slovensko občinstvo je prvič očarala leta 1997, nato je v letih 2000 in 2002 še dvakrat napolnila Križanke. Dotaknila se me je s svojo privlačno enostavnostjo, ko se  je v premoru koncerta bosonoga naslonila na klavir, si prižgala cigareto in se zazrla v nas. Kdove, kaj je takrat gledala s svojimi zamišljenimi očmi. V svoji preprosti črni obleki in z žalostjo v pogledu je nehote spominjala na pevko, ki je prav tako začela na ulici, se prebila na svetovne odre in tam prezgodaj izgorela - Edit Piaf.
Studijski albumi:

• La Diva Aux Pieds Nus (1988)
• Distino di Belita (1990)
• Mar Azul (1991)
• Miss Perfumado (1992)
• Cesária (1995)
• Cabo Verde (1997)
• Café Atlantico (1999)
• São Vicente di Longe (2001)
• Voz d'Amor (2003)
• Rogamar (2006)
• Nha Sentimento (2009)

Kompilacije in albumi, posneti v živo:

• Sodade - Les Plus Belles Mornas de Cesária (Best of compilation, 1994)
• Club Sodade (Remix album, 1996)
• Live à l'Olympia (Live album, recorded at the Paris Olympia, 1996)
• Colors of the World (Allegro Music, 1997)
• Live Lugano July 1997 (Live album, recorded at Lugano, 1997)
• Best Of' (Best of compilation, 1998) CAN: Gold
• Anthology (Best of compilation, 2002)
• Anthologie - Mornas & Coladeras (Double CD edition of Anthology, 2004)
• Live d'Amor (Live DVD, recorded in 2004 at Le Grand Rex, Paris, 2004)
• Un Geste Pour Haiti"

NOVOSLOVENCI - STAROSLOVENCI !?!

IZJAVA MIROVNEGA INŠTITUTA NA OBJAVO PRISPEVKA NA SPLETNI STRANI SDS "Jankovića sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi"


... pamflet ustvari tipično rasno konstrukcijo domnevno »ne-slovenskih« prebivalcev Slovenije z določenimi kulturnimi potezami, hkrati pa ponovno grobo potvarja podatke o izbrisanih.
Kot organizacija, ki se že desetletje posveča raziskovanju in popravi posledic izbrisa kot množične kršitve človekovih pravic, opozarjamo na neresničnost trditve, da je »Kresalova podelila stalno bivališče za nazaj približno 20.000 takoimenovanim izbrisanim« in da so si »mnogi nemudoma uredili državljanstvo«. Od 25.000 izbrisanih ima danes urejen status samo okoli 12.000 ljudi (in ne 20.000, kot napačno trdi avtor).

Od vseh izbrisanih, ki imajo danes urejen status, je samo 7.300 državljanov in samo ti imajo volilno pravico. Ostali izbrisani, ki imajo urejen status, imajo samo dovoljenje za stalno prebivanje in volilne pravice na državnozborskih volitvah nimajo.

Državljanstvo določene države pomeni popolno vključitev v pravni in politični red enakosti, zato mora biti ločevanje med »novimi« in »starimi« državljani absolutno nesprejemljivo in dojeto kot kršenje temeljnega ustavnega reda, oziroma spodnašanje pravne države - v trenutku, ko ne zavrnemo govorice ločevanja državljanov na državljane ene in druge vrste, sprejmemo logiko, ki je že a priori rasistična.
Pozdravljamo spontano in kreativno reakcijo civilne družbe in angažiranih državljanov in državljank, ki prav z uporabo kulturno določljivih označevalcev domnevne »manjvrednosti« (nošenje trenirke) opozarjajo na nesprejemljivost tovrstnega posploševanja. S tem nam ponazarjajo, da smo v družbi, v kateri je dovoljeno tovrstno kršenje ustavnega reda in razpihovanje sovraštva, lahko tarča vsi.
Sodelavke in sodelavci Mirovnega inštituta
Ljubljana, 13. 12. 2011

foto: Matej Povše
Celotno izjavo najdete na njihovi spletni strani.
http://www.mirovni-institut.si/Izjava/Detail/si/izjava/Sovrastvo-do-drzavljank-in-drzavljanov-Slovenije-in-ponovna-zloraba-izbrisanih/