ČAS JE ZA MALO DOSTOJANSTVA - 1.del

Govorim iz svoje osebne izkušnje in vse bolj se mi dozdeva, da je to edini pošten način govora. (Igor Zabel)

Zdaj je pa dovolj, grem! Namesto da bi počivala po napornem delovnem tednu, namesto da bi dan preživela s svojim sinom študentom, željnim maminih kosil, ali se mogoče posvetila svojemu rahlo zanemarjenemu vrtu, se celo uživaško potepala po kozjanskih gozdovih, sem se odločila, da  končno naredim nekaj državotvornega (hvala, gospod predsednik, za ta pravični izraz). Da  grem protestirat! Da grem korakat v koloni s svojimi sodelavci in s številnimi neznanimi kolegi po ljubljanskih ulicah in pihat v vuvuzelo, da grem kričat pred parlament in mogoče zalučat vanj kakšno trdo psovko. Da grem razbijat mit o politični impotentnosti učiteljev, pa čeprav za en dan, za en lep sončen dan. Da grem prepevat Internacionalo na vse grlo in ploskat svojemu kolovodji skuštranih las. Da grem mahat z rdečim transparentom, na katerega sem lastnoročno napisala: Nočemo politike, ki špara pri znanju! Da se grem zrinit čisto k ograji pred oder (da bi me kakšna kamera ujela in bi se moja pobožna mati, upokojena učiteljica, zgrozila), da se grem poklonit upokojenki Mateji Kožuh Novak, naši največji levičarki, vsakemu njenemu stavku, vsaki besedi. Da grem stisnit roko županu Jankoviču, vsaka mu čast, tudi on bi lahko doma kosil svoje trate, pa  trati čas skupaj z nami, jeznimi in razžaljenimi državljani na Kongresnem trgu. Parlament pa so tisto soboto že zjutraj zastražili! Jemljemo na znanje, da se država boji svojih državljanov, svojih delavcev, medicinskih sester, kulturnikov, gasilcev, kemikov, gumarjev, ha, celo svojih policistov. In boji se svojih učiteljev. To pa res dobro dene!

Čas je, da se zbudimo! Malo priložnosti smo imeli doslej, da pokažemo svojo držo, ni nam bilo treba. Namesto nas so volili drugi, namesto nas so štrajkali in se borili drugi. Kdor je bil tisto soboto na Kongresnem trgu in je zvečer doma gledal nacionalni ali POP-ov dnevnik, pa se je lahko spet enkrat zamislil nad novinarji, ki so seveda tako filtrirali dogodek, da so več zamolčali, kot povedali. Slišali smo celo  izjavo TV-novinarke, da vsak po svoje nekaj demonstrira - kot da govorniki, naši transparenti  in naših trideset tisoč grl niso složno signalizirali, česa nočemo. Kot da sta na odru  stala le stara sindikalna mačka Semolič in Štrukelj, ne pa tudi mnogi drugi sindikalni predstavniki, ki jih TV-gledalci seveda niso neposredno slišali, kaj sporočajo v imenu tisočih. Namesto tega so dobili nekaj naključnih izjav »občinstva« in posnetek poplavljenega podjetnika iz Zgornje Savinjske doline, ki je pohvalil svoje pridne delavce in, glej no, mimogrede obsodil demonstracije v Ljubljani. Jasno da niso pozabili omeniti Janševega tvita, čeprav tako banalnega, da po pritlehnosti lahko tekmuje z obzorjem Tomaža Majerja. Ampak če gre za tvit velikega vodje, ubogi novinarji tekmujejo, kdo ga bo prej citiral.

Čas je, da zapremo ekrane in odpremo oči. Tako bomo lažje spregledali, kaj se skriva za dimno zaveso vladajoče »elite«, ki si je oblastno pokorila udarne medije, ki »mašira« na naše pravice, na naše univerze, na naše otroke, na naše upokojence, na našo prihodnost in celo na našo lastno zgodovino.  Napovedali so vojno svojim državljanom, pred nami stražijo parlament! To pomeni, da imamo moč. In res jo imamo, kadar nas je mnogo, kadar smo solidarni in kadar znamo reči NE! Ne, nimamo več pravice do naivnosti, čas je da se zbudimo iz stoletnega spanja. Čas je, da smo presneto budni, čas je, da vsak dan, ne le ob lepih sončnih novembrskih sobotah, spoznamo svojo moč in z dvignjeno glavo zavračamo, kar je treba zavrniti. Nikoli še nismo imeli toliko priložnosti.  Čas je, da se podučimo o tem, kar se v resnici dogaja, in da sabotiramo ukrepe, ki so proti nam. Da sabotiramo preračunljive podizvajalce tega režima, ker ni čas za konformizem. Čas je za malo dostojanstva!