SO STVARI, KI SO VEČJE OD POSAMEZNIKA.
Pišece, na predvečer praznika
1. maj 2011
9. marec 2011
8. marec 2011
Praznik
Za vse nas - ki nosimo v sebi dolgo spominjanje, ki se zbujamo in pozabljamo, ki vztrajamo, trajamo, padamo, vstajamo, odhajamo, se vračamo , za vse nas, ki ne čakamo, da bodo drugi/druge namesto nas in ki na mnogih vsakdanjih razpotjih začenjamo znova staro bitko za dobro stvar ...
6. marec 2011
Klicanje pomladi
Šli smo na obalo po pomlad in sonce. Pozdravilo nas je od daleč.
Bo treba malo dalj od Istre. Za okus po poletju ...
8. februar 2011
Najlepše pojejo zablode
LAUDA
Najlepše pevaju zablude. O, vali,
Rimuje se more! Tad smo na žal pali.
Malo je imena ispisanih na vodi.
Svi puze il lete, al malo ko brodi
Gordijim morem opasnoj slobodi.
Dan je u sebi noć, a sunce pali.
Izgubi put ako putovanju smeta.
Ah što je lepo i opasno: cvetradicveta!
Posveti gorkoj zvezdi uvrh leta
Lekoviti rečnik bilja u uvali.
Kroz potajne gore goren lek ti je
Da zemlju zemljom ljubiš vek ti je.
Al ako je u oči poljubiš nek ti je
prozračan poljubac ko prazni kristali.
Rimuje se more! Tad smo na žal pali.
Malo je imena ispisanih na vodi.
Svi puze il lete, al malo ko brodi
Gordijim morem opasnoj slobodi.
Dan je u sebi noć, a sunce pali.
Izgubi put ako putovanju smeta.
Ah što je lepo i opasno: cvetradicveta!
Posveti gorkoj zvezdi uvrh leta
Lekoviti rečnik bilja u uvali.
Kroz potajne gore goren lek ti je
Da zemlju zemljom ljubiš vek ti je.
Al ako je u oči poljubiš nek ti je
prozračan poljubac ko prazni kristali.
LAUDA
Najlepše pojejo zablode. O, valovi,
Rime morja! Na obali smo obležali.
Imen je malo, ki jih nosi voda.
Vsi se plazijo ali letijo, za malokoga
sta morje ponosno in ostra svoboda.
Sonce žge, a dan v sebi noč ustvari.
Izgubiti pot, ko potovanje to ogroža,
Ah, lepo in nevarno: zaradirožeroža!
daruj grenki zvezdi ki poletje boža
Zdravilni besednjak zeli rastočih na obali.
V skrivnosti gore zdravilo gorko je.
Ljubiti zemljo z zemljo večnost je.
A če poljubiš na oči jo, naj ti bo
Poljub prosojen kot prazni so kristali.
Dragi moji, naj bo to mali prispevek h kulturnemu prazniku - pesem Branka Miljkovića v prevodu Levezleve. Hvala vsem, ki ste pri tem pomagali. Se vidimo v petek na Gosposki 7 v Celju.
23. januar 2011
9. januar 2011
BRANKO MILJKOVIĆ
29.1.1934 - 12.2.1961
Rodil se je v Nišu, tam z odliko končal maturo in leta 1953 vpisal čisto filozofijo na beograjski univerzi. V Beogradu se je razmeroma hitro vključil v takratno bogato kulturniško sceno (Vasko Popov, Ivan Lalić, Dragan Kolundžija, Miodrag Bulatović, Matija Bećković…). Bil je odličen retorik, rad elegantno oblečen in izjemno razgledan, saj si je že kot dijak v Nišu ustvaril lastno knjižnico z več tisoč knjigami, francoske in ruske pisce pa je bral v originalu. Hkrati je živel polnokrvno boemsko življenje, pogosto so ga videvali po beograjskih kavarnah (najraje v Prešernovi kleti ali v Balkanski ulici), pa tudi v skadarlijskih gostilnah, kjer je užival pri poslušanju kraljice ruskih balad Olge Jančevecke. Njegov prijatelj Vladislav Petković Dis je tej obliki boemstva namenil nepozabno himno, ki se začne s stihom
Ne marim da pijem, al’ sam pijan često.
Leta 1956 izda prvo zbirko pesmi Uzalud je budim, ki je pomenila uspeh pri občinstvu in pri kritikih. Sam pripoveduje, da je naslovna pesem nastala po obisku prijatelja v Nišu, kjer je na nekem zidu opazil fotografijo njegove preminule sestre. Zaljubil se je v to podobo in nastala je nenavadna pesem, ki je v njegovih očeh pomenila najboljše, kar je kdaj napisal.
Ne marim da pijem, al’ sam pijan često.
Leta 1956 izda prvo zbirko pesmi Uzalud je budim, ki je pomenila uspeh pri občinstvu in pri kritikih. Sam pripoveduje, da je naslovna pesem nastala po obisku prijatelja v Nišu, kjer je na nekem zidu opazil fotografijo njegove preminule sestre. Zaljubil se je v to podobo in nastala je nenavadna pesem, ki je v njegovih očeh pomenila najboljše, kar je kdaj napisal.
Leta 1959 izide druga zbirka pesmi Smrću protiv smrti. Poleg poezije piše tudi eseje, kritike in prevaja ruske in francoske pesnike. Ko obišče srbsko akademijo znanosti in umetnosti ugledni Jean Paul Sartre, je ta navdušen prav nad mladim Miljkovićem, ki se je z njim pogovarjal v izbrani francoščini in je odlično poznal sodobno francosko pesništvo. V letu 1960 izideta kar dve zbirki pesmi, Poreklo nade in Vatra i ništa, za katero mu namenijo oktobrsko nagrado, najvišje državno priznanje. Brankova burna narava in meteorski vzpon začneta motiti celo nekatere njegove pesniške prijatelje, odloči se za škandalozno zavrnitev nagrade ter se konec leta preseli v Zagreb. Postal naj bi urednik kulturnega programa na Radiu Zagreb, pripravlja pa že novo zbirko Krv koja svetli. 12. februarja je najden obešen na drevesu blizu krčme, kjer so ga poslednjič videli živega. Uradno so kot vzrok smrti navaja samomor, vendar mnogi dvomijo o tem. Nikoli ne bomo izvedeli, katere so bile njegove zadnje besede in kaj so v zadnjem trentku gledale njegove oči. Je bil s svojo globoko filozofsko in visoko pesniško govorico preveč drugačen? Je s svojo pronicljivostjo ogrožal kakšno politično nedotakljivost? Se je nad njim znesla ista usoda kot nad Lorco? Je bil v tistih časih surovega socializma premalo ponižen, preveč ali premalo Srb?
Na kamnu nad njegovim grobom so vklesane njegove lastne besede:
UBI ME PREJAKA REČ.
Pa še to, na dan njegovega pogreba, 14.2.1961 na Novem groblju v Beogradu, se je nad mestom zgodil sončni mrk. Tak, kot smo mu bili priča ta teden, petdeset let kasneje.
Na kamnu nad njegovim grobom so vklesane njegove lastne besede:
UBI ME PREJAKA REČ.
Pa še to, na dan njegovega pogreba, 14.2.1961 na Novem groblju v Beogradu, se je nad mestom zgodil sončni mrk. Tak, kot smo mu bili priča ta teden, petdeset let kasneje.
1. januar 2011
ivjeivjeivjeivjeivje
čez poletje grez belim črnilom
najprej glas potem pisava
umiri rast umiri strast umirinapeto platno se naseli
v sedmi letni čas
kar je ostalo od stoletijkar so biografi izpustili
prazen vrt je prt za ptice
ivjeivjeivjeivjeivjeivjeivje31. december 2010
Lachhi tjiri rat
ja večeras odlazim iz ovog grada u zemlju gde svega ima
samo ne mesta za cigane gde ne miriše
više cveće zumbul lale naročito
u decembru
i dok sedi starac svira na harmonici
dok se ispija kuvano vino
a ne napije se dok se skida stid
sa usana polako kao poslednja
tanka tkanina
u taj el momento de verdad udare
bubanj i trube evo mojih cigana
za džeparac dinara da letimo
u nebo u taj lepi tamni haos
19. december 2010
Massimo
Plesni forum v Celju mogoče ni idealni koncertni plac, a boljšega Celje (še) nima. Prostor ima svoj naboj, kar pri meni šteje dvojno. Tudi koncept lastnikov lokala, Goge in Dušana, ko gre za izbiro glasbenih gostov, je po moji meri. In kar nekaj nas je, ki nas zasoljena cena vstopnic ne uspe odvrniti od odločitve ZA.To soboto so nas celo pričakali s šampanjcem, moji družbi tako sploh ni bilo treba spreminjati okusa. Oder je bil tesen za vseh 6 mladih, a izvrstnih glasbenikov + 2 dolgonoga backvokala. In seveda on, slovanski David Bowie, z glasom, ki vibrira kot dotik, Massimo.
Eleganten, profesionalno stopetprocenten, razpoložen, preznojen, brez premora, brez vmesnega trosenja neslanih šal in poceni koketiranja s publiko. A hkrati šarmirajoče nagajiv, malo gejevski, malo brezčasen in, seveda, velemojster v interpretaciji.http://www.youtube.com/watch?v=9P7BLQNMYh0&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=gykIH8fiVVA
16. december 2010
dan D
12. december 2010
Ni mi žal
V zadnjih letih smo lahko videli in slišali kar nekaj poskusov oživljanja življenja in petja ikone francoskega šansona in zabavne glasbe Edith Piaf.Prepevanje pesmi, ki smo jih poznali v nepozabni interpretaciji pariškega vrabčka, še posebej po odlični filmski upodobitvi oskarjevke Marillon Cottilard, je smelo dejanje, že v naprej obsojeno na kritični sprejem pri poznavalskih frankofilih in frankofonih na Slovenskem. Zunanja podobnost (črna obleka, umirjena drža z rokami ob telesu) ne zadostuje, saj so izraz na obrazu, posebna barva glasu, čustvena interpretacija in francoska dikcija, enostavno nenadkriljivi, ne samo v Franciji, kaj šele pri nas. Zato ni nenavadno, da je projekt Jane Kvas »Ni mi žal«, ( premierno predstavljen v petek, 12. novembra 2010, v prepolni dvorani Celjskega doma), popolno nasprotje neuspešnim imitacijam originala, ki ga je občinstvo nagradilo s stoječimi ovacijami.
Foto: arhiv HKC
Celjska šansonjerka in pesnica (sicer magistrica književnosti) Jana Kvas se je kot velika občudovalka vzornice Edith Piaf lotila njenih pesmi kot prava francoska šansonjerka, kot »auteur-compositeur-interprète«, kakor Francozi imenujejo velika imena francoskega šansona, ki so hkrati avtorji glasbe, besedila in izvajalci (Brel, Brassens, Ferré,…), kar Edith Piaf ni bila (razen nekaterih besedil, kot je priljubljena pesem La vie en rose). Za nefrankofone sicer ostaja pojem francoskega šansona, predvsem zaradi njej lastne, neponovljivo enkratne interpretacije, sicer pa so njene pesmi v tistih časih postale prave mednarodne uspešnice zabavne in kabaretne glasbe. Francoska besedila in Piafova kot interpretka žalostnih ljubezenskih zgodb, tavanj in zablod, pa tudi veselja do življenja, so bili Kvasovi le inspiracija pri prevajanju, ki sploh ni bilo navadno prevajanje, ampak (pre)pesnjenje francoskih pesmi z osebno noto lastnega doživljanja življenjske usode francoske pevke. Edith Piaf v poslovenjenih verzih postane Jana Kvas, njene pesmi postanejo slovenski šansoni z intelektualno noto, ki je original nima. Tu pa tam gre za čisti prevod, ki se ujame z melodijo, ve činoma pa le za podobno izpovedno tematiko.
Izbor 15 pesmi je raznolik in zanimiv. Po instrumentalnem uvodu iz filma La Môme se že takoj znajdemo »Med Celjem in nebom«, kakor je Jana Kvas duhovito prepesnila znani pariški napev Sous le ciel de Paris, kot da bi nas rada popeljala med svoje lastne šansone Celjski portreti, kjer je usodne like celjskih knezov obarvala z intimo sodobnega posameznika. Ne verjamem, da je že kakšnemu avtorju uspelo tako avtentično preslikati lepoto mesta zaljubljencev s posebno lokalno in univerzalno noto, kajti »vsak je med svojim mestom tak kot april- modrozelen in sončno rumen, pa spet siv,vsi smo nebo, razpeto nad zemljo, in zemlja smo, v dnevih grmenja sklepamo mavrični lok«. Pohvale vredno je, da je bilo na sporedu tudi kar nekaj manj znanih pesmi iz začetnega obdobja pevkine kariere, ki civilizacijsko spominjajo na njene usodne začetke, od katerih po interpretaciji posebej izstopa Marie Trottoir.
V čustvenih, osebno izpovednih pesmi prideta posebej do izraza vokalna moč in interpretacija avtorice in izvajalke Jane Kvas v njenih besedilih, ki postavljajo ob bok spevni francoščini slovensko čutno mehkobo: …«saj svetloba ljubi svet, bere zgodbe naših senc in jim vrne naš nasmeh, ko jih sprejme v svoj objem« (Mon manège à moi z duhovitim naslovom Še se za teboj obračam) ali pa :«zato življenje merim brez mere, brez pravil- s pravico, da te ljubim in da me ljubiš ti (Le droit d'aimer-Pravica, da te ljubim). O prostosti, dviganju z dna in svobodi pravi:«saj vendar vem, kako en sam svoboden dih poruši tisočletni zid, saj vendar vem, kako odpira vrata ječ svetloba upanja v očeh (Je sais comment-Vem, kako).
http://www.youtube.com/watch?v=GEReIcurkgY (Himna ljubezni)V prečudoviti Himni ljubezni (L'hymne à l'amour) se nas čutno dotaknejo naravnost ganljivo optimistični verzi o večni ljubezni: «modra bo, brezmejna kot nebo, večna bo, ker sva verjela v to…Mrtev ni, kdor je ljubil, z njim živi, kdor ga je ljubil. Vse ljubezni Bog spet združi«. V zaključni, najbolj odmevni pesmi Ni mi žal (Non, je ne regrette rien), ki je nekak povzetek življenja Edith Piaf in njen motto, tudi Jana Kvas zaneseno, iz duše in srca zapoje: «Ne, ni mi žal, ne, ne kesam se spoznanj- dobrih ne, slabih ne, vse je prav in vseeno mi je.«
Foto: Arhiv HKC
Prenovljeno glasbeno podobo sta z izvrstnimi priredbami muzikalnih predlog prispevala Leon Firšt in Gregor Deleja, ki je tudi suvereno dirigiral Kvintetu Gamma z gosti in fantovski vokalni zasedbi Gimnazije Celje-Center. Koncert v organizaciji Hiše kulture Celje je več kot hommage veliki francoski umetnici- je vrhunski glasbeno-poetični dogodek, ki bo zagotovo odmeval še v kakšnem slovenskem (ali mednarodnem) hramu kulture.
Slavko Deržek
9. december 2010
moja darila
28. november 2010
prvi sneg
11. november 2010
1. november 2010
DIA DE MUERTOS
v nasmehu nekega dnevastopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam
prijatelji ti odpirajo okna
in ne veš koga si ranil
tvoja roka nikoli ni prazna
karkoli si storil
v nasmehu nekega dneva
si prinesel
prinesel s seboj
med glasbo in njeno tišino
med senco in njenim telesom
med žensko in njeno lahko stopinjo
čutiš pot med besedo in molkom
in zemlja na katero si stopil
ti je vzela del potovanja
ko se vrneš
si sam
ptice so zaprle poletje
in dež je ustavil ceste
nad praznim vrčem ti prsti napnejo strune
v tišini pretrgaš zaveso
in stopiš
pred drevo ki si ga posadil
v nasmehu nekega dneva
da odlomiš vejo
za na pot
tomaž pengov
30. oktober 2010
Naročite se na:
Objave (Atom)
