BRANKO MILJKOVIĆ

29.1.1934 - 12.2.1961

Rodil se je v Nišu, tam z odliko končal maturo in leta 1953 vpisal čisto filozofijo na beograjski univerzi. V Beogradu se je razmeroma hitro vključil v  takratno bogato kulturniško sceno (Vasko Popov, Ivan Lalić, Dragan Kolundžija, Miodrag Bulatović, Matija Bećković…). Bil je odličen retorik, rad elegantno oblečen  in izjemno razgledan, saj si je že kot dijak v Nišu ustvaril lastno knjižnico z več tisoč knjigami, francoske in ruske pisce pa je bral v originalu.  Hkrati je živel polnokrvno boemsko življenje, pogosto so ga videvali po beograjskih kavarnah (najraje v Prešernovi kleti ali v Balkanski ulici), pa tudi v skadarlijskih gostilnah, kjer je užival pri poslušanju kraljice ruskih balad Olge Jančevecke. Njegov prijatelj Vladislav Petković Dis je tej obliki boemstva namenil nepozabno himno, ki se začne s stihom
Ne marim da pijem, al’ sam pijan često.

Leta 1956 izda prvo zbirko pesmi  Uzalud je budim, ki je pomenila uspeh pri občinstvu in pri kritikih. Sam pripoveduje, da je naslovna pesem nastala po obisku prijatelja  v Nišu, kjer je na nekem zidu opazil fotografijo  njegove preminule sestre. Zaljubil se je v to podobo in nastala je nenavadna pesem, ki je v njegovih očeh pomenila najboljše, kar je kdaj napisal.

Leta 1959 izide druga zbirka pesmi Smrću protiv smrti.  Poleg poezije piše tudi eseje, kritike in prevaja ruske in francoske pesnike. Ko obišče srbsko akademijo znanosti in umetnosti ugledni Jean Paul Sartre,  je ta navdušen prav  nad mladim Miljkovićem, ki se je z njim pogovarjal v izbrani francoščini in je odlično poznal sodobno francosko pesništvo. V letu 1960  izideta kar dve zbirki pesmi, Poreklo nade in Vatra i ništa, za katero mu namenijo oktobrsko nagrado, najvišje državno priznanje.

Brankova burna narava in  meteorski vzpon začneta  motiti celo nekatere njegove pesniške prijatelje, odloči se za škandalozno zavrnitev  nagrade ter se konec  leta  preseli v Zagreb. Postal naj bi urednik kulturnega programa na Radiu Zagreb, pripravlja pa že novo zbirko Krv koja svetli. 12. februarja je najden obešen na drevesu blizu krčme, kjer so ga poslednjič videli živega. Uradno so kot vzrok smrti navaja samomor, vendar mnogi dvomijo o tem. Nikoli ne bomo izvedeli, katere so bile njegove zadnje besede in kaj so v zadnjem trentku gledale njegove oči.  Je bil s svojo globoko filozofsko in visoko pesniško govorico preveč drugačen?  Je s svojo pronicljivostjo ogrožal kakšno politično nedotakljivost? Se je nad njim znesla ista usoda kot nad Lorco? Je bil v tistih časih surovega socializma premalo ponižen, preveč ali premalo Srb?
Na kamnu nad njegovim grobom so vklesane njegove lastne besede:
UBI ME PREJAKA REČ.
Pa še to, na dan njegovega pogreba, 14.2.1961 na Novem groblju v Beogradu, se je nad mestom zgodil sončni mrk. Tak, kot smo mu bili priča ta teden,  petdeset let kasneje.