Pokrajina postane pejsaž, razglednica na robu kiča. Skoraj! Rešujejo me kilometri izkušenj, najprej s starim dobrim pentaxom m, nato z nikonom, digitalcem. Rešuje me otrok v meni, ki je vedno znova začuden, zamaknjen. Iskren.
Še trenutek in pokrajina zdrsne v senco, v sinjesivi mrak, v skrivnostno noč. Dokler se ne vrne na drugi strani neba, novo razkošje, nova zora, nov letni čas. Potem pridejo angeli z norimi barvami. Kako naj zamižim, kako naj grem mimo, kot da se ni nič zgodilo?
Moja potepanja. Ne prav razkošna, ne prav eksotična, ne prav izjemna. Včasih čim dlje od ljudi, včasih k ljudem. Potem si pustimo sledi, nevidne, krhke in hkrati presenetljivo močne. Ne trajne, ampak trajajo.
Trije užitki so neizmerni. Eden je, ko sem nekje prvič. Prvi razgled, prvo srečanje, novi okusi, vonji, nove ulice, presenečenja, prepoznavanje znanega v neznanem, prva trčenja, prve katarze …
Drugi užitek je v spominjanju. V urejanju fotk, v zapisovanju, v premišljevanju. V hvaležnem pospravljanju vtisov in dotikov na notranjo stran sebe. In na zunanjo stran, v različnih oblikah, tudi na blog. Ker užitek se ne zmanjša, če ga delimo z drugimi.
Tretji užitek je v vračanju. Najprej v vračanju domov. Pa v vračanju, kjer sem že bila.. Na sveta mesta in na nesveta mesta . K ljudem, pri katerih sem že bila. K novim izkušnjam z njimi. Nekje in nekdaj smo za kratek hip stopili v isti krog, v isto reko, v isto zgodbo. In se naslednjega jutra zbudili drugačni. Še sonce drugače razlije svoj čaj čez obzorje.
Fotografika: levazleve
38 komentarjev:
bom še prišla prebrat, samo vprašam te, ali tudi sodeluješ, da vem poslati jani link od tebe?
Zanimivo razmišljanje, drugačno. O pvičenju, spominjanju in vračanju. Na zadnje lahko računaš name.
Hvala mah, za pomoč. Sem poslala jani link na mejl, pa ga očitno ni opazila. Ja, sem z vami.
Možakar, lahko računam nate? Sliši se dobro, lahko pojasniš?
Ob najinem rojstvu
sem ti podarila svoj obraz,
ga posadila v tvojo dlan
in zaspala.
sanjala sem
in...
sanje so bile dolge.
Na bregu teh sanj sem pozabila svojo podobo
in izgubila svoj cas.
Tisto noc
se je Luna umaknila z mojega okna.
Zakrila me je tema,
zato sem se zbudila.
Kazalci ure
so se ustavili,
cas te je ukradel iz moje sobe.
Skupaj z vama sem izgubila svoje poteze.
Moj obraz
je se vedno zasajen v tvojo dlan
kot ob najinem rojstvu.
To je bilo moje darilo.
Halud Almuala
Kot je napisano. Še te bom obiskoval, še bom tipal tvoje strani.
Nomi, ob stihih, ki mi jih prinašaš na blog, najprej onemim. Prevzame me njihova moč, prevzame pa me tudi dobro izbran trenutek, ko se pojavijo. Ne po naključju, a tudi ne predvidljivo. Hvala. Hvala.
Dragi možakar, dobrodošel, kadarkoli.
Včasih bi želeli, da se vse lepo še enkrat ponovi.
Je to sploh mogoče?
Lep pozdrav,
Andrej
Sailor Andrej, si bom sposodila odgovor pri nekomu, ki je na to vprašanje pesniško odgovoril/a:
Letni čas se vrne, leto pa nikoli, toliko spominov je v poljih in gozdovih - kakor mak žarijo med sencami gradu, kot ciklame skrito dišijo iz mahu. (J.K.)
Mah, to bi se pa že spodobilo, da slišiš to pesem. Dobiš.
Rešuje me otrok v meni, ki je vedno znova začuden, zamaknjen. Iskren.
Fantastično je to zavedanje otroka v sebi, kajneda... Blagor tistim, ki mu dovolijo vstopati...
Vse dobro in vesela sem, da si poleg... Sem tik po osmi pošpicljala k tebi in ker te ni bilo, bila kar nekam otožna... No, zdaj mi je pa fajn...
Dobro jutro in naredi si lep dan, Lucija
Ali je zdaj, ko sonce drugače razliva svoj čaj čez obzorje, pa ne vemo, ali zato, ker se je Luna umaknila z oken Almuale in Nomi, ali zato, ker so se njuni stihi (spet) pojavili v dobro izbranem trenutku, premikanje domov še vračanje? Da bi razlikovali sveta in nesveta mesta, pijemo čaj potem, ko ga je sonce že razlilo: klečimo, da bi tudi tista naša polovica, ki se je zbudila drugačna, sebi in drugim ostala dom.
Za začetek ooo.
Zdaj pa k čaju.
Mnoge od tvojih treh užitkov poznam, saj med dolgimi sencami, v bližini dotika noči in enigme, tudi jaz srečujem angele z norimi barvami. Puščam predobro prepoznavne, a nore sledi, zato pogosto ne pridejo pravočasno k tistim, ki jih čakajo. Morda bi se to zgodilo, če bi bile prekrite s tančico izbrane, izposojene poezije (način z imenom Nomi). Kajti Almuala živi od začudenja, zamaknjenosti in iskrenosti, kot ti, Zleveleva. Stoji na tvoji fotografiji in drugi se priklanjamo. Stopamo v privezane čolne, da bi slišali reko kot zgodbo, zgodba se prehitro zlije v odsev in življenje je lirika, lirika, lirika.
Prija, Lucija, pogrešanje, tudi takšno. Otroci v nas nas potrebujejo, mi pa njih.
P.s. Nisem vedela, da gre za minutke v tej igri,sem bila v knežjem mestu in sem prišla do računalnika malo po osmi.
Anonimni/a, sem si vzela čas in večkrat prebrala tvoj zapis, tvoje vprašanje. Ker ni preprosto in odgovor tudi ne. Bo mogoče najbolje, da se odzovem s pesmijo:
moja kolena
so prebela za klečanje
in ustnicam ni do molitve
a vsi premiki od obale
vodijo k ladji
tvoje katedrale
Matimila, kakšni močni komentarji, vsakega beremberem, pa še delovni cirkus je okoli mene. Milja draga, njaprej ... ooo
Stopamo v privezane čolne, da bi slišali reko kot zgodbo, zgodba se prehitro zlije v odsev in življenje je lirika, lirika, lirika.
Pred očmi mi pleše plejada misli. Iz raznoraznih vrtov. Slišim hrapavi glas Dušana Jovanoviča: Življenje je drama. Slišim zenovsko tišino: Življenje je sočutje. Berem na orumenelem listu Biblije: Življenje je milost. Z ekrana kriči kapital: Življenje je užitek. Med vrsticami razberem: Življenje je spektakel. Kaos. Vojna. Čudež. Norost. Razdalja med rojstvom in smrtjo. Enigma ...
Nič, grem nazaj k liriki, liriki.
Potrebno mi je mnogo nežnosti,
i to svakog dana, i mnogo od milošte reči:
potrebno mi je primirje
između srca i sećanja
između neba
i bola koji pred njim kleči...
(D.Maksimović)
Knežje mesto je le eno... Torej si bila čisto blizu mene...
Pa lep dan...
Lucija, resnično, knežje mesto je le eno. Mesto mojega rojstva in mojega rojevanja. Mesto mojega vsvetgledanja. Mesto, kjer me za vrati čakajo copati.Mesto, kjer 'Savinja teče, kakor sme, od zahoda proti jugu, a senca nore Veronike pade kamor se ji zljubi'...
Lepo, Lucija, da sva (bili) blizu.
Tudi jaz sem možakar, na katerega lahko računaš. Pridruži se mi v čolnu.
evo me. oprosti, ni šlo prej. sem pa vedela, da bo to del dneva, ki mi prireja veselje plapolanja..
glej: levizleve, Desanki in Haludu Almuala nisem niti do gležnjev. zato ne bom poezijala.. me pa stavek..:
"Potem pridejo angeli z norimi barvami." izstreli. najprej zaradi dokončne pike, ki si jo tako enostavno in naravno pozložila na koncu. in mi začne bobneti.. potem pridejo nori angeli z barvami.. ali potem pridejo nori z angelskimi barvami.. ali potem angeli obarvajo nore.. in še in še.. pusti me v tem topotanju.. veš.. godi mi.
godi mi tvoj spis, fotografija je itak izjemna in knežje mesto s senco Veronike, ki pada kamor se ji zljubi.. me spominja tistega Nekoča, ki je že davno prej, preden so nastale.. oblikoval vse te nore barve. če je ta Nekoč bil angel.. potem je prav, da smo. pa vendar sem danes slišala nekaj fajnega: v nebesih je prelepo, ampak.. v peklu je pa Ekipa!
p.s.
in odmahala je domov.
Draga mah,ni šlo prej, praviš? Smo malo razvajeni in se pričakujemo. Že pristavimo čaj ali čokolado in vemo, da bo pozvonilo. Saj ti je znano, ne?
Sem v temi, če rečem, da te posebej zadenejo stavki, ki se rimajo na norost. Je to poklon iracionalnemu? Škorpionova fascinacija z globinami, z onkrajnostjo, s temno stranjo lune?
Ne zameri, če grem predaleč. En del levezleve je tako nevzgojen, da ga komaj krotim. Da ne bo nobeno čudo, če ga srečaš daleč od nebes.
P.s. Gležnji? Odvisno, s katere strani meriš?
pri meni tisti del ne rabiš krotiti. je le odziv na moj izziv. hehehe.. prijetno razdrapano, bi rekla, ja. pa tudi.. za dva se pa ne splača kuhati, ali pač?
p.s.
od tal, draga.. od tal.. :)
p.s.1
norost je nekaj kar nosi barve. zato. in nosi tudi veliko določene barve. tudi zato. in ta barva je rdeča. seveda, zato. in družbo ji dela črna. predvsem pa zato..
Prijetno razdrapano? Kaj bi to bilo? Da se za dva ne splača kuhati? Se hecaš?
p.s. Dobro, če si te dobesedno predstavljam, kot lepo zleknjeni, dišeči temnozeleni, žametni mah.
p.s.1
črno in rdeče,hudo močen kontrast, Damir bi dodal: do norosti in nazaj.
p.s.2
April se bliža, mah ...
ej Damir.. naš Damir..
prijetno razdrapan je tvoj odziv na mojo naravo škorpije. zato se ne rabiš krotiti pri meni. ker je vse ok.
tisto, da se pa za dva ne splača kuhat je pa iz vica, ker je en, ki je pa le prišel zgoraj, vprašal, kaj bosta jedla, glede na to, da se oni daleč spodaj veselo mastijo itd..
april.. vem.. in glej, da mi ne manjkaš!! (dva klicaja naredim redko)
Draga Levazleve,
vidiš kaj vse naredi ena fotografika! Jaz pa končno vključila možgane in dojela da je na nek način možnih 6 kombinacij tukaj. Namreč, 1x2x3, če izhajaš iz treh. Sej so tri v eni tukaj, al se spet motim? A ja, tukaj mislim samo vodoravno 6 variant, če vključim še druge kombinacije bo spet kaos.Veš,Kirnberger je tako delal poloneze in menuete, a valjda da velja tudi za figure oz. motive na sliki. Z veseljem zaključim tipkanje s črkami -lepa fotografika.
Vau, besede so tokrat tudi v hudih kombinacijah. Ne bom se nadovezovala, kdaj drugič.
Mah, klicaj jemljem resno, dva pa sploh.
Dobro jutro, sova, zdajle se najbrž prebujaš. Padla ti je fotografika v oči, vidim. Ja, motiš se, ni iz treh, ampak iz dveh fotk. Kombinacij je pa možnih toliko, kolikor je tipk klavirja.
Že pred potovanje prinese vznemirjenje, ko se šele z mislijo sprehodimo po načrtu pred potovanja. Po potovanju smo malce utrujeni, ker je še vse živo, misli čakajo, da raspakiramo svoja doživetja, posortiramo občutke, čustva, dotike, ki so nas zapeljali...
Lp, vvooodnarka
Hvala, da si se nam pridružola pri tem spisu. Ja, draga moja, potovanje za željami je potovanje tebe same - tjakaj, ker rasteš. In rasteš tam, kjer is res ti, kjer je tvoje srce.
Lepo si podelila to potovanje za željami. In lep pozdrav M.
To pa res, vooodnarka,pred potovanje je že del potovanja, sploh, če potuješ v ekipi. Se nam je pred kratkim zgodilo, smo se spravljale v Kamnik, kot da gremo na Novo Zelandijo. In post potovanjem seveda, ima svoj naboj.
Drži, Klotilda, potovanja, seveda, če so prostovoljna, sodijo v območje želja. In so možna tudi brez premikanja v prostoru. Saj je vsako premišljanje pa spominjanje tudi potovanje. Zato je ta tvoj naslov po mojem močen, podpira več pogledov, a je hkrati dovolj konkreten. Pozdrav z leve.
p.s.
Klotilda, sem vmes skočila na tvoj blog. Ne, ne sprašujem po večnem domu,po tem, zemeljskem, ker jih imajo nekateri več kot enega in so zato včasih v dilemah, ko grejo 'od doma domov.'
Veš kaj, opustim to kombinatorično razmišljanje.Glasba ima še svoje časovno trajanje tak da tisto Kirnbergerjevo obrtništvo je v bistvu samo namig na neko omejeno možnost skladanja. Ampak, če se vrnem k fotografiki, samo linearno v formatu 10x15cm, je hudo mnogo možnosti premikov med dvema motivoma,če je npr. najmanjša minimalna razdalja med njima 1mm.
Sori, poskušam obnovit znanje iz matematike. Vektor? Zlati rez?...
Sova, ne spoznam se na glasbeno kombinatoriko, če pa te zanimajo fotografike in vektorji, lahko poskusim na kratko:
Digitalne fotografije so zapisi v bitni obliki (slike z množico slikovnih pik v 2D-matriki), za njihovo pretvorbo v kakovostnejši vektorski zapis potrebujemo primerno programsko orodje. In malo znanja, seveda. In zakaj nam pride prav vektorski zapis slike?
Vektorske slike so shranjene v obliki geometričnih formul in jih lahko poljubno preoblikujemo (povečamo, vrtimo, raztegnemo in združujemo!) brez poslabšanja njihove ločljivosti.
p.s. 'vektor' v matematiki ali fiziki ali v medicini ali v računalniški sferi nima enakega pomena.
ok, hvala.Težka bo. Do konca tedna si moram pojasnit še neke sisteme, ki so si jih zmislili avangardisti in modernisti. Nič, sej se da, samo se moram dobro naspat.
lp
Lahko noč, sova in ostali nočni ptiči, hvala za vse zanimive in igrive komentarje, nasvidenje v naslednjem izzivu.
Ne pusti pisat komentarjev.
Ups, moja pomota, torej, želel sem reči:
Črno-bele fotke imajo svoj čar. Zdi se, kot da če barvni fotki odvzameš natančno prave elemente, dobiš dosti bolj zanimivo (mistično? mamljivo? gledljivo?)podobo.
Me spominja na tisto izjavo, da je ženska bolj zanimiva, privlačna, skrivnostno-poželjiva ipd., kadar ima na sebi ravno prav, kot če ne bi imela ničesar. Odvzameš golost in poudariš obline.
In črno-bele fotke me direkt asociirajo na slednje, odvzameš barvo in poudariš _______.
Pa mi je zmanjkalo stavka! Le kaj sodi na črto?!? ... se sprašujem.
Ne pusti pisat komentarjev...
Ja, definitivno pomota. Ko smo že pri njih, tokratna objava je po številu komentarjev rekordna - za blog levezleve, seveda. Lepo.
Kaj poudariš, ko ni barve? Različno. V tem primeru mogoče atmosfero,globino in zgodbo. In bogato paleto tonov med belo in črno.
Kako pravijo za slepe? Da so ostala čutila pri njih bolj senzibilna ...
Objavite komentar