prvi sneg

in je
kot je bilo še
dan pred tem
in je
kot je bilo
še pred nočjo
in hkrati nič
ni več tako

kot bi se kdo
z močjo igral
in bi ves svet
varno zavil
v kristalni
šal snežink

in bo
kot je bilo

tega martina pod mojim oknom jutro

DIA DE MUERTOS

v nasmehu nekega dneva

stopiš na svoje križišče

in streseš pesek iz popotnih čevljev

nekdo te vpraša kam hočeš

ti skriješ utrujene noge

in poveš

da si bil tam

prijatelji ti odpirajo okna

in ne veš koga si ranil

tvoja roka nikoli ni prazna

karkoli si storil

v nasmehu nekega dneva

si prinesel

prinesel s seboj

med glasbo in njeno tišino

med senco in njenim telesom

med žensko in njeno lahko stopinjo

čutiš pot med besedo in molkom

in zemlja na katero si stopil

ti je vzela del potovanja

ko se vrneš

si sam

ptice so zaprle poletje

in dež je ustavil ceste

nad praznim vrčem ti prsti napnejo strune

v tišini pretrgaš zaveso

in stopiš

pred drevo ki si ga posadil

v nasmehu nekega dneva

da odlomiš vejo

za na pot

tomaž pengov

http://www.youtube.com/watch?v=MWLb-ftqVO4

SPILIMBERGO - mesto mozaikov in prisotne preteklosti

LABIN - mesto kamnitih rokopisov

http://www.youtube.com/watch?v=fhwKr6YzBuY

TROLETJE LEVEZLEVE

Bliža se troletje tega bloga. Levazleve tokrat stopa iz svoje diskretne sence in predstavlja trenutke srečanj z nikonom, dobrimi istrskimi energijami in s seboj. Razen pri zadnji fotki prst na sprožilcu seveda ni bil njen, podatke o avtorstvu dobite, če ste radovedni, pri Levizleve. Pa tudi o lokacijah, ki so (bile) kljub turistično najbolj naelektrenem času, presenetljivo spokojne. Kot šentjanževke v rokah Levezleve.

tam kjer so se še včeraj potapljali moji prsti

mattinata tranquilla

v krošnji morja

zlati rez spomina

serata tranquilla

dotik

otok še včeraj

akvarelni privid

RAZLIKA

ni prav daleč od obale
niti daleč do obrežja
a utrujena so vesla
od iskanja pod gladino
slišala si znane tone
nisi videla razlike
slika je bila odsev
muzika pa iz spominov

EL MOMEMNTO DE VERDAD

el momento de verdad kažu španci
postoji trenutak istine za vrijeme
borbe bikova a postoji još nešto
jedan tajac jedno maleno mjesto sazrijevanja

zbog kojeg ono što boli ne boli više
ono što plaši više nije strašno
ono što postoji postaje dovoljno
da te pokrije baršunom zahvalnosti

PRVOMAJSKA MEDITACIJA

VIŠNJANSKI VRT

sotto voce

gladina mreža pletenina

pritajeni ton razlike

dvom polaga ji na strune

je ujeta ali ji obliko

je posodila dvojina

http://www.youtube.com/watch?v=t9Tp1qc8ZII&feature=fvsr

Utrujena od podobe svojega plemena

Utrudil sem se podobe svojega plemena
in se izselil.

Iz dolgih žebljev
si varim ude novega telesa.
Iz starih cunj bo drobovje.
Nagniti plašč mrhovine
bo plašč moje samote.
Oko si izderem iz globine močvirja.
Iz prežrtih plošč gnusa
si bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.
Tomaž Šalamun

Spoštovani T.
Pomlad razsaja po deželi, jaz pa sem uuutrujena od podobe svojega plemena. In od beeesed, ki jih plemenski vrači trosijo po plemenskih medijih in tekmujejo, kdo bo koga bolj kultivirano oblajal, naskočil, obgrizel ali poscal. Ponedeljek zvečer, glavna plemenska TV predvaja Polemiko, v kateri so nabrali plemenjake s podbradki (ker so vsi že dolgo pri koritu) med njimi takega z licenco plemenitega mrhovinarja, ki maha s stavki, kot so ''živimo v imitaciji pravne države''. Skoraj ne morem verjeti, kako preprosto se je strinjati prav z njim-i.

Skoraj 50 let so stari tvoji ostrorobi verzi, T. Toliko kot jaz. Če jih ne bi zapisal takrat, bi si jih v teh dneh morala izmisliti sama. Samo tega ne vem, ali si slutil, da bodo plemenski potomci zasenčili svoje očete. Da bo podalpsko pleme dobilo svojo lastno plemensko elito, ki si bo najprej v imenu razlaščanja prilastila skupne dobrine, se ''civilizirala'', izbrisala rodovno neprimerne, pospravila vsiljive begunce tujih plemen za rešetke, občasno pogrizla med sabo, v svojem prostem času pa oblečena v kravate, večer za večerom svojemu utrujenemu plemenu uprizarjala resničnostni šov pranja plemenskih jajc.

Pismo

Draga R.
Kot vedno, imajo tvoje vsevidne oči prav, skopnel je sneg, skoraj čez noč. Svetloba nas slepi in, tako kot v veliki temi, lažje cvetijo stereotipi. Ne vem, če je njihova domovinska pravica prav v deželi pod Kalemegdanom, tudi pod Alpami imamo bohotno rastišče. Sem pa prav v teh dneh brala zanimiv tekst z naslovom STEREOTIP: kraj jedne priće, avtorice Gordane Đerić z Inštituta za filozofiju i društvenu teoriju Beograd. Če jo srečaš v kakšni kavarni na Terazijah, ji v mojem imenu izroči najlepši šopek s Kalenić pijace. Njene besede polagajo trpotec na moje praske. Pomagajo mi videti. V cesarstvu slepečega in nadglasnega bleščanja, v katerem se utapljamo, so takšni teksti in njihovi avtorji in avtorice svetilniki za preživetje razsodnosti. Nekaj njenih misli:

Stereotip je potpora mišljenju i zamena za njega, je najkraći način, da se ispriča jedna priča.
Bez nijansi, dinamike, uvoda ili zapleta, to je priča, svedena na svoj zaključak. U njoj je mnogo ranijih priča, pa predstavlja neke vrstu 'kolektivnog znanja'. Postao je moćno sredstvo moćne elite, kojim se obezbeđuje 'kulturna superiornost' ...

Saj vem, da veš. Da tam nekje v šesti vrsti Doma omladine navijaš za Orkester harmonik, v katerem bo prostora za mnogo zgodb z različnimi registri, različnimi ritmi, od Alp do Kavkaza, da o Balkanu ne govorimo. Mreža, ki jo pleteš s svojimi premiki in projekti, je kot mrest, rojeva nove. Kot protistrup otrplosti institucij in agresivnosti 'javnega mnenja'.

V teh dneh se v Ljubljani dogaja Teden izbrisanih. Republika Slovenija je z več deset tisoči izbrisi prebivalcev svoj obstoj začela s svojevrstnim genocidom. V 'sodobnih' državah se segregacije in diskvalifikacije dogajajo brez pušk, s protiustavnimi ustavami in luknjanjem veljavnih dokumentov. Vendar so Izbrisani hkrati zgodba o pogumu in borbi, pletenju mreže in o nepristajanju na pričakovano vlogo žrtve. Marsikaj se lahko učimo od njih.

Draga R., res, naj bodo najini palimpsesti (mlajši tekst na pergamentu, s katerega je bil odstranjen prvotni tekst) upor stereotipom tega podnebja. Že zato, da bova tak majhen svetilnik najinim sinovom. Svet, v katerem se bodo postarali, bo morda še bolj neizprosen, uporništvo pa pozabljeno. Za konec, skoraj v tolažbo, pa še spoznanje intelektualne begunke Dubravke Ugrešić:

S odlaskom iz zemlje mislila sam da napuštam polje stereotipa. Prevarila sam se, stereotipi oko mene umnožili su se. Danas me okružuju ne samo stereotipi sredina u kojima boravim, nego i oni koje stanovnici tih sredina imaju o – Balkanu. Ja sam, naime, Balkanka. U strahu od balkanizacije Ujedinjena Evropa proizvela je efikasan protuotrov: brusselizaciju. Unutar brusselskih zidina sve vrvi od veselih stereotipa, tako da se u Ujedinjenoj Evropi zaista osjećam kao kod kuće. Štoviše, stereotipi su i ideološka i komercijalna etiketa Ujedinjene Evrope.

http://www.dnevnik.si/video/5090

ljubim

ljubim polprazne

velenjske kavarne

dišijo po marmorju

ki spominja na pluto

natakarji se opravičijo

če nimajo dvanajst let

starega viskija ampak

samo šest

ljubim malo zmedene

malo nostalgične slučajne

goste in diskretni šum

hladilnika

ljubim turke ker niso

v tisti slavni zgodovini

okupirali vsega kontinenta

ampak samo del

da je ostalo še nekaj

slovanskih genov za

ljubezni za vojne

in za prvo polovico

stereotipov o trdnjavici

evropi sicer pa

naj živijo legende

kjerkoli že in

kamorkoli pada njihova

balkanska senca

kao arka

sviđa mi se kako mekano pada
sneg kako prekriva boje i obrise
kako svet postaje slika kojoj se može
diviti u koju se može lagano kliziti
iz nje nestajati pa se opet vraćati

volim kako miriše i jednostavno
postoji u prozoru mog pogleda
kako filigranski plete ram u kome
ostaje tako nemirno i smireno
tako kratko i tako beskrajno

zastaje mi dah kako nakon svega
pristaje u moj mali svemir kao sneg
kao arka koja je dugo plutala
morima i napuštenim snovima

Noč modrega meseca

Ste začutili, da nocoj ni bila navadna noč. Ne le zato, ker smo obrnili novi list v koledarju. Nocoj sta se zgodila polna luna, pa še delni lunin mrk. Morda tega niste opazili, ker je bilo nebo tako objeto z oblaki, ali ker ste imeli opravka s silvestrskimi rituali. A šlo je še za nekaj. V letošnjem decembru smo že imeli eno polno luno (2. 12.), ergo se je v istem mesecu zgodila še enkrat (lunarni in sončev ciklus sta se zelo približala).

Ta pojav imenujemo Modri mesec - Blue Moon in se zgodi vsako tretje leto. Prav na silvestrovo pa se zgodi približno vsakih 19 let. Nazadnje se je modra luna na 31. december pojavila leta 1990 in se bo po letošnji ponovila šele leta 2028.

Modri mesec je pogosta inspiracija pesnikov in glasbenikov, vselej predstavlja metaforo za nekaj redkega, izjemnega, ezoteriki pa pripisujejo pojavu močno simboliko. Torej, kar se nam je dogajalo nocoj, naj bi v našem življenju pustilo sled vso naslednje desetletje.
http://www.youtube.com/watch?v=NuCZDanw3aE&feature=related

ne dotakniti se

Milojka Drobne

NE DOTAKNITI SE

umetniski dogodek – prostorska postavitev in razgovor

casovnica: sobota, 26. december 09 ob 20. uri

lokacija: Odprti atelje, Koroska cesta 6, Maribor

Odprti atelje napoveduje prostorsko postavitev Milojke Drobne NE DOTAKNITI SE. Umetnica bo tudi tokrat, kot je znacilno za njeno umetniško delovanje, pri postavitvi izhajala iz prostora in lastnega subtilnega razmerja z njegovo specificnostjo.

Gledalec ima opravka s projekcijami ali simboli,“dotikalec” pa s stvarjo samo; ta postane podalsek njegove roke in telesa. (Mihail Epstein)

nekaj zelo osebnega

to kozmično veselje
mi je treba oprostiti

vsako jesen ko začne
iz nosečega neba
prvič snežiti vem

da gre za nekaj
zelo osebnega med
mano in vesoljem

kaj je v tej deželi

kaj je v tej deželi
da hodi za menoj
v podalpska jutra

da me vedno znova
spravi na kolena

da vse pozabim da
se vsega spomnim