DRUGI POLČAS

Ena  modra

Policist ustavi voznika, ki je na avtocesti vozila vztrajno prehiteval po desni. Presenečen ugotovi, da je ustavil svojega ministra. »Oprostite, gospod minister, a ste imeli mogoče  kakšen poseben razlog?« Minister mu razloži: »Jasno, pokazati jim moramo, da nismo in ne bomo na levi! Tudi ko prehitevamo.« Policist je spet presenečen: »A to zdaj pomeni, da vsi, ki prehitevajo po levi, kršijo zakon?« Minister: »Jezusmarija, ne vsi! Samo tisti, ki imajo strice v ozadju!« Policist poskuša razumeti: »A na zadnjem sedežu? Kako bom pa vedel, da so strici?«

Bolj ko v družbi cvetijo nesmisli, lažje delo imajo humoristi. Duhovita ironija je bila od nekdaj orožje tistih, ki so gojili odpor do »pušk in bajonetov«, a  se hkrati niso odrekli uporu. Protestne prakse imajo lahko zelo različne pojavne oblike, v tem sta njihov šarm in prednost. Prednost pred tistimi, ki imajo moč in oblast, saj se po navadi protestira proti njim. 8. februarja so prišli na svoj račun – eni in drugi. Prepričana sem, da se je gospodu Prešernu  imenitno zdelo, da so se prav na njegov dan zgrinjale po Ljubljani tako pisane protestne množice. V vseh teh letih se je naposlušal svojih verzov in najbrž bridko obžaloval, da je v življenju napisal eno samo knjigo. Letos pa taka kreativnost!

Protestniki so pokazali presenetljivo mero domišljije. Mogoče je imel svoje prste vmes tudi pust, ki se je tokrat spet znašel v časovni bližini Prešerna; mask res ni manjkalo. Protestiralo pa se je v dveh polčasih, če se izrazim po športno. Prvi polčas smo tisti, ki smo šli na drugega, zamudili, zato pa smo seveda pogledali posnetke. Priznam, domiselno so si omislili in izpeljali skupinsko masko, zlahka sem pomislila na miniaturo kakšnega Rdečega trga iz časov Brežnjeva ali na Trg nebeškega miru iz časa Mao Zedonga. Vse tiste enake plapolajoče zastavice in ljubeči pogledi, namenjeni Njemu, ki jim je z odrskega platna kamnito hladno, s popolno odsotnostjo slehernega čustva, razložil abecedo fobizma in fašizma. Res izjemna maska.

 Foto: Tomi Lombar/Delo

Drugi polčas je bil mnogo manj enoten, lahko bi se celo reklo, da je bil razenoten ali razposajen. Med nami so skakali zombiji, nad nami so plavali gigantski obrazi ljubljenih politikov, pa spet papirnati zombiji, pa okostnjaki in seveda številni duhoviti transparenti, potem smo se vsi skupaj zamaskirali v mogočno reko, ki se je počasi valila po glavni prometni strugi slovenske metropole. Ja, tudi to je bila izjemna, veličastna maska. Pozabiš na razlike, pozabiš na mraz, jasno ti je le, da si ta trenutek del neke še neimenovane reke in da boš prihodnjič spet tu. Ne glede na to, kakšen bo učinek, kakšen bo Dan potem.  

Foto: Tomi Lombar/Delo

Na Trgu republike nas je pričakala še ena skupinska maska: ograja in robokapi. Niso bili slabi, ampak občutka za sorazmerje pač niso pokazali, vzeli so si zase celo tretjino trga, čeprav jih je bilo nekaj tisočkrat manj kot nas. Seveda, to je bila njihova poanta, nazorno prikazati lastniško  nesimetrijo. Prebrisano! Ampak prihodnjič se lahko zgodi, da bo ograja padla, ker prihodnjič se bo treba maskirati v leve fašiste. Tako je govorila maska iz prvega polčasa, ki se na to že spozna, lahko bi rekli, da na to komaj čaka. Zato se bomo raje spomnili na naša »ženska« orožja, na ironijo, poezijo in domišljijo. In vzeli si bomo čas za premislek, našega polčasa še ni konec! 

Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Tako pa je govoril dr. Prešeren njega dni.