Timelessness

Plesni Teater Ljubljana, Prijateljeva 2, Ljubljana
Brezčasje je plesna predstava, ki izraža čas trenutka tukaj in zdaj, kot spomin, kot plastenje lubja, kot zgradba ritma, kot vračanje v odtisnjeno, kot pričakovanje, v neotipljivemu znotraj in zunaj nas, pa vseeno razpoznavnem.
Gre za spogledovanje med našim resničnim in izvornim bitjem, ki je neomejeno in večno in med našimi zahtevami, pričakovanji, strahovi, ki tvorijo iluzije brez katerih sodoben organizem ni vajen živeti. Ustvarja jih naš lasten um, hkrati pa v nas povzročajo premik iz sedanjosti v iluzijo, v iluzijo bodisi preteklosti ali prihodnosti.
Plesalčevo telo v gibanju, v danem trenutku z gledalcem ustvarja nekaj, morda zunaj vsakdanje resničnosti, kjer ni razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.
Vsi časi so združeni v kraljestvu večnega zdaj, v kraljestvu BREZČASJA.

avtorica: NATAŠA TOVIRAC
soustvarjalke in izvajalke: MAŠA KAGAO KNEZ, TEJA REBA, NATAŠA TOVIRAC
vizualna podoba: ANA ČIGON, NATAŠA TOVIRAC
video: ANA ČIGON
glasba: MARKO GREGORIČ
kostumografija: MATEJA BENEDETTI
oblikovanje luči: JAKA ŠIMENC

produkcija: Plesni studio Intakt

premiera : PLESNI TEATER LJUBLJANA
27. in 28.12. 2007
http://www.napovednik.com/index.php/id/75555/

Zadnjič je levazleve šla pogledat plesno predstavo Drage, drage in naletela na Brezčasje.
Premiero smo zamudili, a predstave še bodo. Za nas, brezčasne.

Namig za potep

RIFNIK

Razvaline gradu Rifnik stojijo na starem skalnem pomolu istoimenskega hriba nad Šentjurjem.
Grad se prvič omenja leta 1326, bil pa je pozidan že vsaj stoletje prej. Njegovi lastniki so bili nekaj časa tudi celjski grofi. Domnevno so grad razrušili uporni kmetje leta 1635. Kdor prileze do gradu, pa se bo seveda povzpel še skozi gozd nad njim do vrha Rifnika (568 m) in se znašel na razgledni planoti, na kateri nastaja arheološki park poznoantične naselbine z ostanki naselja iz pozne rimske dobe, dveh cerkva, cisterne, hiš, in obzidja s stražarnicami. Planota je bila močna strateška točka, zato ni čudno, da je pritegnila tudi Langobarde in za njimi Slovane, tako da je bila in je še danes, poslastica za arheologe. V vznožju Rifnika so najdeni lončeni ostanki že iz časa kamene dobe (4 tisoč. pr.n.št.)

Aj, Estrelita, pesem za domov

Režiserjeva izjava
Kar nekaj časa sem se navduševal, da bi imel ta film naslov Zakaj ste tako žalostni nocoj? Pa bojda žalost ni komercialno privlačna. Jaz pa dvomim. Zato ker sem bil tolikokrat v veselih družbah, ki so si v najbolj veseli fazi zaželele najbolj žalostnih pesmi. Zgodba tega filma se ves čas potika nekje po trikotniku ljubezen-žalost-glasba. Samo nesrečne ljubezni so velike in samo žalostne pesmi so ji vredne - to že vemo - ampak zakaj imamo toliko veselja s to žalostjo? Ni me zanimala tista žalostna, skoraj vulgarna žalost, ampak tista redka, prosvetljena žalost, ki je malce čudežna, zdravilna, tista ki ljudi lepša in spreminja.

Metod Pevec
Foto: Ralf Hahmann(http://www.emotionfilm.si/estrellita/index.html)

Izjava levezleve:
Ja, če niste prepričani, da so slovenski filmi gledljivi, potem se pustite presenetiti, pa tudi, če ne verjamete v angele in v znamenja, če ne razumete, da so glasbeniki, ki pripadajo glasbi bolj predano kot svojim ljudem, če ne veste, kaj sta sevdah in dert in nimate koga vprašat, če imate koga vprašat in mu vsega ne verjamete, če doslej še niste opazili, kakšna je razlika, kadar nekdo 'ume da pati' in kadar ne, če mislite, da je Juliette Binoche lepša Bosanka od Medihe Musliović, pa če dvomite, da sinovi lažje odpustijo svojim materam kot očetom in da je za nadarjene otroke kakšna razlika med igranjem nogometa in igranjem violine, pa če se kdaj vprašate, kaj se je zgodilo z nama, in vam ni vseeno ... in če še niste izvedeli, kaj je Estrelita. Pa tudi, če ste!

Alpska uganka

No, pa smo jo dočakali, zimsko fotko. Zdaj, ko so se trobentice že veselo naselile po travnikih, je prispela razglednica od iztoka izyboya in katje. Pa bodimo malo enigmatsko didaktični: katero mestece in katere alpe so na fotki?

T.

Otkači šlepove,
nanišani jutro i pusti tu stvar neka klizi ...
Stavi misli u prazan hod,
stresi zvezde ko dudove,
pa polako nasuči brod
na te plišane sprudove.
I sanjaj ...
Đ.B.

I ako danas nazdravljaš, popij jednu i za nas ...

Učilna zidana

Spet je čas za barve. Ker že diši po pomladi in ker bi rada, da se skupaj z mano veselite barvite pridobitve majhnega obmejnega kraja, v katerem so konec leta 2007 odprli vrata nove, sodobno opremljene učilne zidane. Na fotki je torej pročelje osnovne šole Bizeljsko.

Vizualne metafore

S premišljenim postopkom izdvajanja, preobračanja in sopostavljanja oblik sveta realnosti posamezni umetniki uspevajo oblikovati delo, ki postane mesto istočasnega pojavljanja mnogih slik in pomenov, ki so enako resnični. Ustvarijo delo, ki se nikoli ne konča z zmago ene same slike, enega samega pomena. Z ustvarjanjem večslojnih, dvosmiselnih slik želijo začuditi, vznemiriti opazovalca.
Olivera Erić

Fotografska podoba ni le sled, odsev, ampak tudi izbor:
fotografirati pomeni uokviriti in uokviriti pomeni izključiti.
Seta Knop

ista slika isti prsti

ista slika isti prsti
vse je tam kot prej
in bližina in razdalja
in prisotnost mej

kaj v to sliko je
naplavilo razliko


se je za očmi zdanilo
in črnina je odveč
ali se ni nič zgodilo
le bolj jasen je razgled

druga slika drugi prsti
vse je tam od prej
in bližina in razdalja
in prisotnost mej

Ni igre brez

Ni igre brez slovesa in brez odsotnosti. Prisotnost v igri je odsotnost v svetu. Čeprav samo za hip. Ne za zmeraj. Ampak tudi trenutek je nekaj.

Mile Korun

Tale citat moram neizbežno deliti z vami, moji potihi in polglasni obiskovalci. Kaj menite?



Ste eni menili, da je preveč teme v zgornji fotografiki. Se je malo zjasnilo. Bene?

levazleve: Ja kaj, zakaj?

Blog brez komentarjev je mrtev blog ali pa sploh ni blog.
(Sanja Leban, v intervjuju v blogoroli 4.7)
http://zloba.blog.siol.net

Tole mi je pa dalo misliti. Zato sem se tudi šla sprehodit po svojih zakajih in odgovorih nanje. Da se še enkrat spomnim, ja kaj, zakaj ...

Dnevi/noči zimskega obrata

Utrinki, ki ostanejo v sredici spomina.
Sprehodi med snežinkami in sončnimi žarki po meni ljubi poti, moj prviiiii kruh, spečen za prijatelje, pogled na polnoč z mojega balkona. Tako je, kot si naredimo, ali, kot je spodaj zapisala Mah:
polnoč pride, polnoč tudi vedno mine ...
in novo leto je le noč, kot druge.
Še dobro, da noč tudi mine, nekateri bi usahnili brez juter. Jutra naša vsakdanja, jutra za praznik, jutra po prazniku, jutra v dvojini, jutra s samoto, jutra tišine, jutra s kavico, ah, jutra ...