Pismo

Draga R.
Kot vedno, imajo tvoje vsevidne oči prav, skopnel je sneg, skoraj čez noč. Svetloba nas slepi in, tako kot v veliki temi, lažje cvetijo stereotipi. Ne vem, če je njihova domovinska pravica prav v deželi pod Kalemegdanom, tudi pod Alpami imamo bohotno rastišče. Sem pa prav v teh dneh brala zanimiv tekst z naslovom STEREOTIP: kraj jedne priće, avtorice Gordane Đerić z Inštituta za filozofiju i društvenu teoriju Beograd. Če jo srečaš v kakšni kavarni na Terazijah, ji v mojem imenu izroči najlepši šopek s Kalenić pijace. Njene besede polagajo trpotec na moje praske. Pomagajo mi videti. V cesarstvu slepečega in nadglasnega bleščanja, v katerem se utapljamo, so takšni teksti in njihovi avtorji in avtorice svetilniki za preživetje razsodnosti. Nekaj njenih misli:

Stereotip je potpora mišljenju i zamena za njega, je najkraći način, da se ispriča jedna priča.
Bez nijansi, dinamike, uvoda ili zapleta, to je priča, svedena na svoj zaključak. U njoj je mnogo ranijih priča, pa predstavlja neke vrstu 'kolektivnog znanja'. Postao je moćno sredstvo moćne elite, kojim se obezbeđuje 'kulturna superiornost' ...

Saj vem, da veš. Da tam nekje v šesti vrsti Doma omladine navijaš za Orkester harmonik, v katerem bo prostora za mnogo zgodb z različnimi registri, različnimi ritmi, od Alp do Kavkaza, da o Balkanu ne govorimo. Mreža, ki jo pleteš s svojimi premiki in projekti, je kot mrest, rojeva nove. Kot protistrup otrplosti institucij in agresivnosti 'javnega mnenja'.

V teh dneh se v Ljubljani dogaja Teden izbrisanih. Republika Slovenija je z več deset tisoči izbrisi prebivalcev svoj obstoj začela s svojevrstnim genocidom. V 'sodobnih' državah se segregacije in diskvalifikacije dogajajo brez pušk, s protiustavnimi ustavami in luknjanjem veljavnih dokumentov. Vendar so Izbrisani hkrati zgodba o pogumu in borbi, pletenju mreže in o nepristajanju na pričakovano vlogo žrtve. Marsikaj se lahko učimo od njih.

Draga R., res, naj bodo najini palimpsesti (mlajši tekst na pergamentu, s katerega je bil odstranjen prvotni tekst) upor stereotipom tega podnebja. Že zato, da bova tak majhen svetilnik najinim sinovom. Svet, v katerem se bodo postarali, bo morda še bolj neizprosen, uporništvo pa pozabljeno. Za konec, skoraj v tolažbo, pa še spoznanje intelektualne begunke Dubravke Ugrešić:

S odlaskom iz zemlje mislila sam da napuštam polje stereotipa. Prevarila sam se, stereotipi oko mene umnožili su se. Danas me okružuju ne samo stereotipi sredina u kojima boravim, nego i oni koje stanovnici tih sredina imaju o – Balkanu. Ja sam, naime, Balkanka. U strahu od balkanizacije Ujedinjena Evropa proizvela je efikasan protuotrov: brusselizaciju. Unutar brusselskih zidina sve vrvi od veselih stereotipa, tako da se u Ujedinjenoj Evropi zaista osjećam kao kod kuće. Štoviše, stereotipi su i ideološka i komercijalna etiketa Ujedinjene Evrope.

http://www.dnevnik.si/video/5090

ljubim

ljubim polprazne

velenjske kavarne

dišijo po marmorju

ki spominja na pluto

natakarji se opravičijo

če nimajo dvanajst let

starega viskija ampak

samo šest

ljubim malo zmedene

malo nostalgične slučajne

goste in diskretni šum

hladilnika

ljubim turke ker niso

v tisti slavni zgodovini

okupirali vsega kontinenta

ampak samo del

da je ostalo še nekaj

slovanskih genov za

ljubezni za vojne

in za prvo polovico

stereotipov o trdnjavici

evropi sicer pa

naj živijo legende

kjerkoli že in

kamorkoli pada njihova

balkanska senca

kao arka

sviđa mi se kako mekano pada
sneg kako prekriva boje i obrise
kako svet postaje slika kojoj se može
diviti u koju se može lagano kliziti
iz nje nestajati pa se opet vraćati

volim kako miriše i jednostavno
postoji u prozoru mog pogleda
kako filigranski plete ram u kome
ostaje tako nemirno i smireno
tako kratko i tako beskrajno

zastaje mi dah kako nakon svega
pristaje u moj mali svemir kao sneg
kao arka koja je dugo plutala
morima i napuštenim snovima

Noč modrega meseca

Ste začutili, da nocoj ni bila navadna noč. Ne le zato, ker smo obrnili novi list v koledarju. Nocoj sta se zgodila polna luna, pa še delni lunin mrk. Morda tega niste opazili, ker je bilo nebo tako objeto z oblaki, ali ker ste imeli opravka s silvestrskimi rituali. A šlo je še za nekaj. V letošnjem decembru smo že imeli eno polno luno (2. 12.), ergo se je v istem mesecu zgodila še enkrat (lunarni in sončev ciklus sta se zelo približala).

Ta pojav imenujemo Modri mesec - Blue Moon in se zgodi vsako tretje leto. Prav na silvestrovo pa se zgodi približno vsakih 19 let. Nazadnje se je modra luna na 31. december pojavila leta 1990 in se bo po letošnji ponovila šele leta 2028.

Modri mesec je pogosta inspiracija pesnikov in glasbenikov, vselej predstavlja metaforo za nekaj redkega, izjemnega, ezoteriki pa pripisujejo pojavu močno simboliko. Torej, kar se nam je dogajalo nocoj, naj bi v našem življenju pustilo sled vso naslednje desetletje.
http://www.youtube.com/watch?v=NuCZDanw3aE&feature=related

ne dotakniti se

Milojka Drobne

NE DOTAKNITI SE

umetniski dogodek – prostorska postavitev in razgovor

casovnica: sobota, 26. december 09 ob 20. uri

lokacija: Odprti atelje, Koroska cesta 6, Maribor

Odprti atelje napoveduje prostorsko postavitev Milojke Drobne NE DOTAKNITI SE. Umetnica bo tudi tokrat, kot je znacilno za njeno umetniško delovanje, pri postavitvi izhajala iz prostora in lastnega subtilnega razmerja z njegovo specificnostjo.

Gledalec ima opravka s projekcijami ali simboli,“dotikalec” pa s stvarjo samo; ta postane podalsek njegove roke in telesa. (Mihail Epstein)

nekaj zelo osebnega

to kozmično veselje
mi je treba oprostiti

vsako jesen ko začne
iz nosečega neba
prvič snežiti vem

da gre za nekaj
zelo osebnega med
mano in vesoljem

kaj je v tej deželi

kaj je v tej deželi
da hodi za menoj
v podalpska jutra

da me vedno znova
spravi na kolena

da vse pozabim da
se vsega spomnim

PREMIKAMO MEJE

Ja, spet, z nami so stari in novi prijatelji iz Hrvaškega Zagorja, Istre, Slavonije, Srbije, s Kosova. In Modri stoli, ambasadorji naših sporočil.

ko se ti strga

vem da se ti je že zgodilo nosiš to camero obscuro kot črno skrinjico

svojega spomina
se greš nomada brez kletke in potem te zadene iz zasede lastna svoboda
utripaš in sprožaš in loviš kadre
in nimaš ne mere ne miru voda te skoraj zaobide in ptice zapustijo
v resnici jih zapustiš ti lovilka trenutkov da bi se dotaknila večjega daljnega presežnega
namesto da bi se usedla k reki in ji pustila da te ukroti da te zajame
in te počasi počasi izpušča skoraj tako prepustno kot je sama

le devoir de memorie II

na mojem balkonu
prenočita skodelica
in džezva

zvečer najdem mah
na malih opeklinah

le devoire de memorie
naloga spomina

prepoznati slast
vmesnega časa med

bila je in bo spet
ljubljena bližina

jutro, sentiment, jesen

http://www.youtube.com/watch?v=90tq0OesQTs

le devoire de memorie

mesec ramazana
naloga spomina

v presledkih poletja
toplo sneži na male

opekline je to izbira
ali igra z ognjem

sama se zbujam
čakam na presledke

ne ljubim je še
te nove samote

Piranske refleksije

Sem razmišljala, ali se da v Piranu še posneti fotko, ki se ji ne bi že od daleč poznalo, da je iz Pirana. Pa da bi vseeno dišala po Piranu.

misliti svet

misliti svet
še ne pomeni svetiti se

ker svet ni aladinova svetilka
v kateri živita mogočna moč
in njena nasebna senca

ker svet ni prva polovica
svetlobe ali če hočete
njene štiri osminke

svet ni nanizanka svetov
ki se prepletajo v nedotakljivih
dimenzijah svet ni meditacija

most med medenostjo mesa
in nemisljivim ni mala šola

zgrajena iz preizkusnih
kamnov univerzuma

misliti svet še ne pomeni
svetiti se a svet je hkrati vse
kar ni

ISTRA gre v nebo

Gračišće

Sveti Silvester

Oprtalj

Lanišće

son de la frontera

Son de la frontera danes v Križankah ob 20. uri. Španska melanholija, spletena iz strasti in žalosti. Glasovi, ki so potovali z ladjami, se dotikali horizonta, se potapljali in prihajajo nazaj z lahkoto metulja. Kot muzika, ki zadene.
http://www.youtube.com/watch?v=WnCjkaD6z1Q

Panonski majski sikstih

Mestna hiša v Subotici, razkošje madžarske secesije

Notranjost jemlje dih

Blagodejni vrt v ulici Svetozara Miletića
ali Every Rose Has Its Thorn

http://www.youtube.com/watch?v=YAmlGxM2APc&feature=related

mmm

Levazleve je bila ta vikend povabljena na slikarsko druženje ob Ludoškem jezeru - manjšem in mirnejšem bratu slavnejšega Paličkega jezera. V soboto praznovala muzejsko noč v Subotici, v nedeljskem jutru pa se potepala med polji. Vmes in potem pa so dišali vrt in vrtnice.

MAJ!

Prvomajsko jutro, uniformirani vojaki in policaji so se navsezgodaj krepčali s hamburgerjem in kokakolo. Nič takega, če se ne bi dogajalo na RDEČEM TRGU - sredi Moskve. Sicer pa, tudi kokakola je RDEČA!




Podzemna železnica - pravijo, da je ruski metro najhitrejši na svetu. To pravijo, seveda, Rusi. Pa jim je, se mi že zdi, za verjeti.


Nedeljska tržnica rabljenih reči Yunona - v Petersburgu. Slikoviti bazar vsega, kar v našem razvajenem svetu praviloma pristane v smeteh. Ekološka tržnica, pravzaprav, le da so med vsem ponujanim kupci v manjšini.



Tole ni Kremelj, ampak petersburška cerkev Jezusovega vnebovhoda. Resuraction. Iz čas secesije, stara torej dobrih sto let.




Še ena petersburška dekadentnost. Ruska aristokracija je ljubila eksotiko in razkošje. Posnetek je iz Carskega sela. Ekaterinin dvorec, njegova glavna znamenitost, je tako obsežen, da ga ne more zajeti noben objektiv.



Kaj pa bi lahko bilo tole? Hudo simpatične in umetelne ... uporabljale so jih ženske, itak. Prejele pa so jih v dar od svojih očetov na dan svoje poroke. No, naj ostane uganka.

v drevoredu narcis

v drevoredu narcis
med jutrom in jutri
vadim praznovanje
praznine
ne vprašaj zakaj
ne krivi svojih ptic
pusti da me mine

zbudim se preden se zbudim

zbudim se preden se zbudim

ljudje ki me poznajo se v daljših

kadrih bližajo in grejo

nastavljajo na okna svoje znake

se pogovarjajo z mojo tišino

včasih me spravijo v kot in mi povejo

da nisem varovala ognja

včasih mi sneži na čelo

pelod zdravilnega grmovja kot

neizrekljivi prah besed kot

blag pogled ki odpre in celi rane

zbudim se preden se zbudim

dišijo in grozijo slike sanj vabijo ladje

ki so zapustile pristanišča mamijo

mesta ovita v šal ljubljenih rok

pogajam se s seboj da grem da

smem pustiti radosti da me zamaje

da me raznosi v še neznano smer

in vem zunaj se znova svita

na ustju reke me namesto morja čaka

druga reka ker vse traja tudi ko izginja