Pismo

Draga R.
Kot vedno, imajo tvoje vsevidne oči prav, skopnel je sneg, skoraj čez noč. Svetloba nas slepi in, tako kot v veliki temi, lažje cvetijo stereotipi. Ne vem, če je njihova domovinska pravica prav v deželi pod Kalemegdanom, tudi pod Alpami imamo bohotno rastišče. Sem pa prav v teh dneh brala zanimiv tekst z naslovom STEREOTIP: kraj jedne priće, avtorice Gordane Đerić z Inštituta za filozofiju i društvenu teoriju Beograd. Če jo srečaš v kakšni kavarni na Terazijah, ji v mojem imenu izroči najlepši šopek s Kalenić pijace. Njene besede polagajo trpotec na moje praske. Pomagajo mi videti. V cesarstvu slepečega in nadglasnega bleščanja, v katerem se utapljamo, so takšni teksti in njihovi avtorji in avtorice svetilniki za preživetje razsodnosti. Nekaj njenih misli:

Stereotip je potpora mišljenju i zamena za njega, je najkraći način, da se ispriča jedna priča.
Bez nijansi, dinamike, uvoda ili zapleta, to je priča, svedena na svoj zaključak. U njoj je mnogo ranijih priča, pa predstavlja neke vrstu 'kolektivnog znanja'. Postao je moćno sredstvo moćne elite, kojim se obezbeđuje 'kulturna superiornost' ...

Saj vem, da veš. Da tam nekje v šesti vrsti Doma omladine navijaš za Orkester harmonik, v katerem bo prostora za mnogo zgodb z različnimi registri, različnimi ritmi, od Alp do Kavkaza, da o Balkanu ne govorimo. Mreža, ki jo pleteš s svojimi premiki in projekti, je kot mrest, rojeva nove. Kot protistrup otrplosti institucij in agresivnosti 'javnega mnenja'.

V teh dneh se v Ljubljani dogaja Teden izbrisanih. Republika Slovenija je z več deset tisoči izbrisi prebivalcev svoj obstoj začela s svojevrstnim genocidom. V 'sodobnih' državah se segregacije in diskvalifikacije dogajajo brez pušk, s protiustavnimi ustavami in luknjanjem veljavnih dokumentov. Vendar so Izbrisani hkrati zgodba o pogumu in borbi, pletenju mreže in o nepristajanju na pričakovano vlogo žrtve. Marsikaj se lahko učimo od njih.

Draga R., res, naj bodo najini palimpsesti (mlajši tekst na pergamentu, s katerega je bil odstranjen prvotni tekst) upor stereotipom tega podnebja. Že zato, da bova tak majhen svetilnik najinim sinovom. Svet, v katerem se bodo postarali, bo morda še bolj neizprosen, uporništvo pa pozabljeno. Za konec, skoraj v tolažbo, pa še spoznanje intelektualne begunke Dubravke Ugrešić:

S odlaskom iz zemlje mislila sam da napuštam polje stereotipa. Prevarila sam se, stereotipi oko mene umnožili su se. Danas me okružuju ne samo stereotipi sredina u kojima boravim, nego i oni koje stanovnici tih sredina imaju o – Balkanu. Ja sam, naime, Balkanka. U strahu od balkanizacije Ujedinjena Evropa proizvela je efikasan protuotrov: brusselizaciju. Unutar brusselskih zidina sve vrvi od veselih stereotipa, tako da se u Ujedinjenoj Evropi zaista osjećam kao kod kuće. Štoviše, stereotipi su i ideološka i komercijalna etiketa Ujedinjene Evrope.

http://www.dnevnik.si/video/5090