vem da se ti je že zgodilo nosiš to camero obscuro kot črno skrinjicosvojega spomina
se greš nomada brez kletke in potem te zadene iz zasede lastna svoboda
utripaš in sprožaš in loviš kadre
in nimaš ne mere ne miru voda te skoraj zaobide in ptice zapustijo
v resnici jih zapustiš ti lovilka trenutkov da bi se dotaknila večjega daljnega presežnega
namesto da bi se usedla k reki in ji pustila da te ukroti da te zajame
in te počasi počasi izpušča skoraj tako prepustno kot je sama
se greš nomada brez kletke in potem te zadene iz zasede lastna svobodautripaš in sprožaš in loviš kadre
in nimaš ne mere ne miru voda te skoraj zaobide in ptice zapustijo
v resnici jih zapustiš ti lovilka trenutkov da bi se dotaknila večjega daljnega presežnega
namesto da bi se usedla k reki in ji pustila da te ukroti da te zajame
in te počasi počasi izpušča skoraj tako prepustno kot je sama
2 komentarja:
te kamenčke, ki si jih do mene posula, da sem jim lahko sledila do sem.. bom shranila. ponovno odpiram skrinjico levazleve. in postane mi spet lepo, pridiši po Nekoču, ki se ne neha.
ne bom spraševala, le prepuščam se.
in tiho žebram: naj se večkrat strga.
p.s.
spusti me, ja.
položi me v pesem spomina.
a posedi le kamen
ukróti srce
zajami pogled
ker..
meja v presegu
prestopi v mir
ptice v joku
letijo brez kril
hvala ker ne
sprašuješ ker
pustiš leteti
zajeti pogled
ker lahko še
naprej ostajam
sama s to reko
bohinjko ki ji
je ime zeleno
se pogovarjam
z njenim dnom
ko iščem svoj
prvi jezik svoj
pogled na pogled
Objavite komentar