nekega dneva razkošjepogrešanja
ali koliko je vmes
od lanskih šmarnic
kdo si
da ti rože brez vode
in stare ljubezni
še kar zelenijo
le s čim jih krmiš
razsipnost ti je v krvi
nobena razvada
te zgrešiti ne more
kot tudi ne darovi
kdo si
ki so ti prav moje roke
in so ti moji nohti predolgi
se me spomniš
ko padajo semena smrek
in mrak na prezbiterij
koliko je vmes
aj koliko je vmes
od lanskih šmarnic
319b89016bb91e44610d119d0f569fdb
12 komentarjev:
Če bi vprašanja veljala meni, bi bil za več kot pol tvoje pesmi moj odgovor, da je od lanskih šmarnic preteklo sto let, da rože in (stare) ljubezni krmim z ljubeznijo ter da so mi razsipnosti, razvade in darovi malo v krvi, malo pa v korakih. Potem bi moj spomin iskal prave roke na telesu, čeprav bi bila semena smrek svetloba v mraku prezbiterija. In čas od lanskih šmarnic bi bil enak času njihovega cvetenja.
Tale ljudska se mi zdi pravi odgovor (šmarnica je, kot po navadi, v ednini):
Zjutraj kosec pride,
jo doli pokosi,
zvečer, ko gledat pride,
že suha tam leži.
predolgo, bi rekla. predolgo je vmes. na vsak način. ker je to čas od Šmarnic do Šmarnic..
tisti čas.. od zime do zime še nekako preštejem..
a čas: od rdečega javorja do rdečega javorja.. tu mi pa ne pomagajo niti vmesni darovi,ne voda za cvet. je tu potem doma razsipnost? ne vem. nekje se zagotovo razsipava vse skupaj, če pa stare ljubezni zelenijo. pa ne, o prosim ne: zaradi razvade..!
kdo si
ki so ti prav moje roke
in so ti moji nohti predolgi
tudi na nek način nagovor sebi...
ful lepo
Prišla. Zdaj potiho narahlo vstopam. Fotografija. Beseda.
"Poetično premišljeno vizualno"
Rodilo se je.
Pozdravljena levazleve.
Svetloba
koliko je vmes
aj koliko je vmes
od lanskih šmarnic
Ja, vsa ti, vsa jaz, vse je vmes - od lanskih šmarnic.
Zelo mi je všeč pesem.
Lepo bodi M.
Draga klotilda, resnično, vsa jaz, vsa ti, vse je vmes. Ali kot se je nekoč vprašal Tomaž Šalamun, lahko je potegniti daljico med dvema točkama v prostoru, toda kje je pot med istim krajem.
Svetloba, zelo slovesno zvenijo tvoje besede. Pozdravljena, Svetloba.
Lucija, imaš strašno prav, saj pravijo: pesmi so pisma sebi.
Mah, je že menda tako narejeno, ali nam je predolgo, ali nam je prekratko, ali nam je malo, ali nam je mnogo ... Kot da ne moremo brez te napetosti, ki nas preganja, namesto, da bi nas nosilo.
Zaradi razvade? Pa naj , si včasih mislim, naj žive razvade, v tem reguliranem, predpisanem svetu.
Oprostita, ljuba milja in anonimni/a, v prejšnjem okencu za komentarje je zmanjkalo prostora.
Milja, seveda so vprašanja namenjena tebi, pa tudi tistim anonimnim in neanonimnim romarjem, ki še hodijo na 'sveta' mesta, torej v polje poezije. In kot je lucija modro ugotovila, so tudi nagovor sebi.
So pa tvoji odgovori priboljšek, ki si dolgo topi v ustih. Z izbranim okusom.
Aj, anonimni/a, bom pa še jaz tako, da se rima lepo:
Kje so tiste stezice,
k' so včasih bile,
zdaj pa raste grmovje
in zelene trave ...
Ko se jaz končno dokopljem do računalnika najprej najdem šmarnice.
In pojem naprej:
Bom grmovje posekal...
aha :)
Ob letu osorej
Čisto tako prozaično: vmes je eno leto! :-)
V resnici je vmes toliko, kot čutimo ... kakor kdaj ...
In ja, napojiti brez vode ... včasih - se mi zdi - vsakemu od nas kaj takega uspe ... Ko smo morda sami voda, hrana. postelja ... :-)
Možakar, to je bilo pa sinhrono. Sem ostala brez teksta in ti pustila sonček. Nekaj grmovja pa še pusti.
Gushto, pa kaj prej.
O, ana od srca, vmes od lanskih šmarnic je lahko mnogo, mnogo let ...
Objavite komentar