Gledam skozi okno na vrt,
za zaveso dežja poletja spijo.
Sklonim se nad njihov sijaj,
ti se kakor nekoč sprehodiš mimo
in utrgaš mene za spomin,
vonj po sebi vsepovsod pustiš,
a bolj ko žanjem vrt, bolj mi dišiš.
J.K.
d90412314eadc0782a9a52f65df22e1a
9 komentarjev:
Pesem, ki spremeni srčni utrip! Seveda ga tudi fotografije, napolnjene s sorodnimi nasprotji. Češnje se mi zdijo izzivalno sramežljive, ruj jokavo nasmejan, rumena begonija (?) sproščeno zadržana, temno rdeča pelargonija (?) sumničavo zaupljiva, vijolična madame X je v dekliški obleki prav zapeljiva, rumena deklica z zrelim izrazom spominja na "stvari", ki ne bi smele miniti, dokler imamo srčni utrip, mak diha nežnost in strast in se zdi kot pečat času, ki si ga ujela na majskem vrtu. In hvala Bogu za dež.
Lepo, draga milja (ali te naj pišem z malo ali z veliko?)
Srčni utrip ... naj se umiri, kjer je nemiren, naj se spremeni, kjer ni dežja. S simpatijo sprejemam asociacije, seveda pa moram (kot je že v navadi) kaj dodati. Tam pri vijolični madam x, tam ne gre spregledati zapeljivega nakita na zelenem listu perunike. Ker je res, v hvaležnost vseh vrtnaric in ostalih pridelovalcev, deževalo.
p.s. Če vprašaja pri pelargoniji in begoniji izražata dilemo pri poimenovanju, je dvom odveč. Milja, tvoje vrtnarske kompetence so odlične.
seveda sem v naprej vedela, da se bom sprehodila s tvojimi fotografijami in si bom odtrgala poglede od vsake od njih komaj, komaj.
pa je res tako z vrtom.. bolj ko se žanje, bolj diši..
kapljičavost v dežju.. hvala zanj.
(danes sem rabutala češnje.. seveda.. napol zrele.. ampak prisežem: samo notranje veje ob deblu. zunanje so si delile ptice)
Seveda sem vedela, mah, da ti je nedeljski dež polepšal dan, nisem pa vedela za rabutanje. Aj, pri sebi ali pri sosedih? Šment, je pri sebi sploh možno rabutat?
p.s. Češnje na vrtu Levezleve so letos razkošno polne. Idealno za rabutanje.
pri sebi rabutat? ne vem.. če mižiš?
hvala za Čaj. mirno me je potem dal spat.
Lepo, da me sprašuješ o začetnici imena. Glede na to, da je tvoja mali l, mi še na pamet ne pride, da bi bila moja velika. Tudi če bi kdaj prej pomislila nanjo, bi se ji, odkar berem tvoj blog, priklonjena in stisnjenih dlani odpovedala. Perunika mi je na nekem drugem vrtu oprostila, ker ve, da jo ljubim tudi brez nakita. Le kdo bi jo spoznal po njem? Kdo bi spoznal nas po kapljah solz, ki pravijo o sebi, da so topli dež? Kar z malo me piši.
Naj te z malo pišem, milja, prav, čeprav si mislim, da nisi niti malo mala in da ti priklonjenost pač ne pristaja.
Da so ti perunike oprostile, pa rada verjamem. Je nekaj 'dirljivega' (se ne morem spomniti slovenskega izraza) v tvojih samopriznanjih.
Objavite komentar