piščal igra in neko noč
nad polje glamoško
se dvigne čoln
čez prah in mah stoletij
preden ločiš robove
med grobo in maziljeno
goloto z dlanmi
za sabo grudo žlahtne
terakote
širina nila nedra istre
dež po hrbtu deževati
povsod s teboj
kot stražar na materinih
vratih ne kot
kot tisočletna prasvetloba
kot kamen
16 komentarjev:
draga moja, si morda ob teh nežnih mislih zapisala tudi svoj kolaž k prostemu spisu na eD?
kamen, ki prosi, naj se ga pobere in vrže v Ganges, da se opere ...
Da, Matej, hvala, da si se sam oglasil, meni danes naaaagaja internet in sto let odpira tvojo in kako drugo stran.
sem očarana. toliko pesniške inovativnosti v prostih spisih... klanjam se piscem, klanjam se tebi
dolgo veslaš
čez prah in mah stoletij
preden ločiš robove
kako dovršeno v izraznosti...
Draga moja, klotilda z eDnevnika ni mogla komentirati tvoje pesnitve, zato:
"Matej,
ker blogu levazleve ne morem komentirati, ti puščam komentar za njo kar tukaj, če smem.
Vau - kakšna pesem in potovanje v praspomin. Kapo dol. M."
topli keltski dež spominja na grmovje, ki se v nizki rasti razteza vse do grla nas. samih nas. da se lahko z nohti pregrebemo skozi terakoto in osvetlimo vse dlani,ki dotikajo prasvetlobo.
hvala za to potovanje.
Lucija, hvala, ti je uspelo priveslati na levozleve. Pozdrav v knežje mesto.
Vau, klotilda, za iznajdljivost. Potovanje v praspomin? Lahko se tudi tako prevede. Moram pa priznati, da sem imela izjemnega Vodnika pri tem. Njemu je tudi posvečena pesem.
Mah, nad terakoto z nohti? Vem, da gre za metaforo, pa vseeno ... mojemu Vodniku gre z blazinicami prstov lažje. Kadar dela z glino.
No Levazleve pa sem le prilezla tudi do komentarja, čeprav sem ga že enega pustila pri Mateju zate. Veš, tale tvoj praspomin me je pa res fasciniral. Vidim pa, da ti je Matej komentar že prilepil, torej zdaj samo pozdrav in kapo dol še enkrat. Pa naslednjič priropotam naravnost do tebe.
LP M.
Draga klotilda, dežuje, pusti kapo kar na glavi. Matej je dober skrbnik, pozdrav še enkrat obema. p.s. Kaj vidim - sonce.
Videti in ne vedeti, kaj skriva podoba. Tako berem ta ustavljeni čas. Med miljami severa čutim ponos in negotovost. Ponos, ker je moje ime, čeprav v množinski obliki, sedlo kot kamen v presledek med grobo in maziljeno goloto tvoje pesmi. Negotovost, ker sever ni moja stran neba. Pozdrav piščalim.
Kam beži ta napisana srna skozi napisani gozd?
Da bi pila iz napisane vode,
ki ji odbije smrček kot posnetek?
Zakaj dviguje glavo, mar kaj sliši?
...
V kapljici črnila je kar velika zaloga
lovcev s priprtimi očmi ...
Radost pisanja.
Možnost ohranjanja.
Maščevanje umrljive roke.
(Koščki Radosti pisanja W. Szymborske)
Videti in ne vedeti, Milja ponosna, pa narediva obrat: ne videti in vedeti. Privilegij pogleda ali intelekta? Ali presledek med njima? Aj, žlahtne igre besed, MIlja, s tabo se da lepo igrati.
Z negotovostjo je treba previdno, če je je preveč, moti igro, če je ni, prav tako.
Anonimna/i, si v sorodu z Nomijem? Močna pesem, me spomni na krhko a hkrati trpežno razliko med znakom in označenim. Me spomni na moč napisanega, aj, pa tudi na nemoč.
Hvala za malo veliko lekcijo o negotovosti in igri. Pomeni tvoj obrat v ne videti in vedeti: niti videti niti vedeti ali ne videti, vedeti pa? Očitno moj intelekt ni priviligiran. Pa pogled tudi ne. Še dobro, se lahko vsaj lepo igrava.
Zanimivo, jaz mislim, da je Nomi ženska, ti, da je moški. Nisva v sorodu, le ljubezenski trikotnik z literati tvoriva. Iz njega strmim v nočno uro tvoje zadnje objave pa se klanjam bistrini tvojega duha (in čilosti telesa seveda).
Aj, Milja, the answer is blowing in the wind ... Qustion pa najbrž tudi. Važno se mi zdi, da ne tekmujemo. Da se igramo, s privilegiji ali brez.
O bistrini in čilosti svoji ni da bi se hvalila, zadnje čase še celo ne.
Sem na dobri poti v deželo Senil.
Nomi ima po mojem več spolov, deluje univerzalno.
blazinice prstov puščajo odtis misli.. tople, dišeče.. odpotovanje, ki bogati.
nohti razgrebejo, razbrazdajo vanjo naš srh. ki napade, ko si najmanj mislimo.
potrebo, da preverijo:)
Objavite komentar