16. marca 2008 se bo po svetovni premieri v New Yorku v veliki dvorani narodnega doma Celje odvila še slovenska premiera celovečerne predstave Plesnega teatra Igen z naslovom Hiša 22.
Predstava je posvečena v čast velikemu baletniku, Rudolfu Nureyevu, ki bi ta dan praznoval 70. rojstni dan.
Plesalke:
Anka Rener
Bojana Mišič
Mojca Majcen
Režija: Igor Jelen
http://www.igen.si/main.html
Here I am, another day in front of my desire. Should I eat it again with taste of a hurry? Could I slow down and just smell the day? Maybe the angels are still somplace else. But I can hear them. See them. With my mind eyes.
D. Lukić, dramaturg predstave
Levazleve:
Sinergija gibanja, muzike, mogočne muzike, teles, gladkih teles,dotikanja in odmikanja,vzhajanja in padanja, dominiranja in upiranja, polteme in leska,užitka in trpljenja, telesnega in eteričnega. Sinergija do zadnjega diha. Še ena predstava, ki nas je spomnila,kako močna inspiracija je želja, desire. Še eno pričevanje, kako blizu sta si ples in letenje.
Predstava je posvečena v čast velikemu baletniku, Rudolfu Nureyevu, ki bi ta dan praznoval 70. rojstni dan.
Plesalke:
Anka Rener
Bojana Mišič
Mojca Majcen
Režija: Igor Jelen
http://www.igen.si/main.html
Here I am, another day in front of my desire. Should I eat it again with taste of a hurry? Could I slow down and just smell the day? Maybe the angels are still somplace else. But I can hear them. See them. With my mind eyes.
D. Lukić, dramaturg predstave
Levazleve:
Sinergija gibanja, muzike, mogočne muzike, teles, gladkih teles,dotikanja in odmikanja,vzhajanja in padanja, dominiranja in upiranja, polteme in leska,užitka in trpljenja, telesnega in eteričnega. Sinergija do zadnjega diha. Še ena predstava, ki nas je spomnila,kako močna inspiracija je želja, desire. Še eno pričevanje, kako blizu sta si ples in letenje.
6 komentarjev:
.. in to preberem 17. marca..
to je možno samo pri meni..
p.s.
ah.. Nurejev.. kakšno življenje!
Draga mah, zate in za tiste, ki niste bili v Hiši 22,še nekaj vtisov, ki sva jih z nikonom ujela na plesnem performansu.
Js moram povedat, da so pa mene tele fotke zlo impresionirale ... in ko opazjem te dekline in samo sozvočje barv in kontrastov, kar vidim, kako z občutkom iz srca odplešejo svojo točko.
Aha, pa ne le točko, celo predstavo. Mine ura in ti misliš, da si enkrat vdihnil in izdihnil, one pa, kot bi res imele krila. Močno.
Imeti krila ... to je zame umetnost in ta je zame umetnik. Ki se zna dvigniti, poleteti
ko ob njem dobiš občutek miru, sproščenosti, nežnosti, topline ...
... nekako tak občutek, kot če ob nežnih instrumentalnih orientalskih zvokih obrisuješ svoje telo, čutiš vsako mišico posebej, opazuješ sam sebe, svoje roke, prste na rokah, ki božajo zrak ...
umetnost nastopi v tistem trenutku, ko jo začutiš
Katja, opisala si precej self orientirano občutje. Če temu dodaš še other orientacijo, ali celo together, dobiš polnejšo sliko plesa, ki je lahko tudi umetnost. Čeprav poje pesem:
Vsak je nazadnje sam s seboj, kot luna na nebu, kot midva nocoj ...(J.K.)
Objavite komentar