Windhoek/Otjomuise v devetih slikah

Avenija Windhoeka, glavnega mesta Namibije. V mestu, ki so ga pred stoletjem pozidali Nemci, je danes skoncentriran kapital, predvsem evropski, ker je dežela zelo bogata z rudnimi zakladi (diamanti, baker, cink, svinec ...). Leži v centalnem delu Namibije, na višavju 1600m nad morjem. Ime Windhoek v afrikanščini pomeni 'območje vetra', Herero ljudstvo pa so kraj nekdaj poimenovali Otjomuise in pomeni 'prostor pare', zaradi danes že presahlih izvirov vroče vode.
http://wikitravel.org/en/Windhoek


Prodajalka na ulici v Katuturi, revnem predmestju, kamor se priseljujejo iz podeželja in drugih dežel (Angole, Etiopije, Zimbabveja ...).



Herero ženske v svojih značilnih opravah. Herero ljudstvo, ki je bilo številčno (okoli 70-80 tisoč) in bojevito, se je v začetku 20. stoletja goloroko uprlo kolonizacijski tiraniji Nemcev. Ti so jih v grobi kratki vojni pobili skoraj vse. Herero ženske, ki so se pod afriškim soncem oblačila podobno kot še danes dekleta plemena Himba (školjke okoli vratu in krilca okoli pasu, pogost 'plen' fotografov), so misionarji prisilili na nošenje večplastnih oblačil in to se je ohranilo do danes. Posebnost so pokrivala, ki naj bi spominjala na rogove in nomadske čase.



Na tržnici z mesom v Katuturi sproti režejo in pred tabo popečejo meso, ki ga lahko trgaš in pomakaš v sol in zdrobljen čili, ali pa ti zavijejo v časopis za domov.



Male šolarke se vračajo iz šole. Da socialne razlike ne bi bile tako opazne, nosijo uniforme. Vsaka šola ima svoje barve. Namibijska vlada v primerjavi z drugimi afriškimi državami dokaj vlaga v izobraževanje, hudo pa primankuje kvalificiranih učiteljev, saj so delovni pogoji zelo zahtevni. Na enega učitelja pride tudi do 45 otrok, ponekod učenci nimajo osnovnih potrebščin, večina šol je brez šolskih kuhinj, v severnih delih države so razmere še manj ugodne.


Mlade Namibijke, študentke pedagoške fakultete v Windhoeku. Nova generacija, ki ji počasi počasi uspeva trgati popkovino z ideologijami, ki so v afriški stvarnosti hudo prisotne in se mora v tem procesu dnevno spopadati s tistimi tradicionalnimi 'vrednotami', ki ženskam odrekajo možnost enakovrednosti. Zaposlenim in izobraženim Namibijkam bo najbrž uspelo, bodo pa, seveda, še dolgo v manjšini. In cena ne bo majhna.



Sestra Anna in Sebastian pri študijskem risanju v Art centru Katutura. V centru vibrirajo dobre energije mladih Afričanov, to začutite takoj, ko vstopite. Mladi imajo tam na razpolago ateljeje za grafiko, kiparstvo, risanje, slikanje, glasbo, gledališče, dizajn ter lastno galerijo, računalnike z internetno povezavo, medijski studio in še kaj. Center vodi karizmatični Papa Hishishi, učitelji in mentorji pa so večinoma mladi umetniki, ki še sami raziskujejo, pa tudi starejši izkušeni mojstri, kot so npr. Jost Kirsten, konceptualni umetnik, Emmily, učiteljica afriškega batika ali sam Papa Hishishi, inventiven grafični ustvarjalec, glasbenik, razsikovalec kulturne tradicije, duhovni zdravilec in še kaj. Dvakrat tedensko ponuja center tudi popoldanske delavnice za otroke Katature, za zelo simbolično ceno.
www.jmac.org.na/


Februarja je pod ekvatorjem poletje in čas za dežek. Letos, pravijo, ga je več, kot običajno in pokrajina se je oblekla v razkošje zelenih odtenkov. Da ne govorimo o oblakih, v katere se ni težko zaljubiti in ki poskrbijo, da kljub visokemu poletju ni čutiti vročine. Vsaj ne na visokih planotah centralne Namibije, kjer se zdi nebo bližje kot drugje.

Karee nawa!
(v jeziku Otjihimba: Bodite dobro!)