nekega dneva razkošje
dene glavo postrani
njegove slepe zenice
mu jasnovidno šepnejo
razposajena je ta vrtnica rumena
ne reče ne kot da je nema
ne reče ne kot bi se bala
da bi zaslutil kdo
da je na dnu rumena
dene glavo postrani
njegove slepe zenice
mu jasnovidno šepnejo
razposajena je ta vrtnica rumena
sploh ni rumena
d90412314eadc0782a9a52f65df22e1aGledam skozi okno na vrt,
za zaveso dežja poletja spijo.
Sklonim se nad njihov sijaj,
ti se kakor nekoč sprehodiš mimo
in utrgaš mene za spomin,
vonj po sebi vsepovsod pustiš,
a bolj ko žanjem vrt, bolj mi dišiš.
J.K.
d90412314eadc0782a9a52f65df22e1a
piščal igra in neko noč
nad polje glamoško
se dvigne čoln
čez prah in mah stoletij
preden ločiš robove
med grobo in maziljeno
goloto z dlanmi
za sabo grudo žlahtne
terakote
širina nila nedra istre
dež po hrbtu deževati
povsod s teboj
kot stražar na materinih
vratih ne kot
kot tisočletna prasvetloba
kot kamen
hrbti moje dežele
so temnejši od noči
s prangerji med ljudi
za svojo opeklino
ognja ne gasijo
je onkraj vedno blizu
trobente pa cvetijo
po topli zimi
prihaja letni čas molčanja
trmasto se uleže vmes
kot prah kot sefia
na slike ki so bile
še včeraj v barvah
in ne pomaga
prekopljem vrt
in ne pomaga
in ne pomaga
dotaknem se
in ne pomaga
leži vmes
ranjen in zaklet
ne more peti
ne more govoriti
ne pomaga
fotografika: levazleve
S temi besedami je odločno, a hkrati z neverjetno mehkobo v očeh začel svoj nastop Tomo Križnar v kulturnem centru v Krškem 15. 4. 2008.
Za krizo v Darfurju ni odgovorna samo narava, napredovanje Sahare proti jugu, vse nižji voda v arteških vodnjakih, vse manj zelene paše, umirajoča drevesa, ampak tudi ljudje, ki se niso prilagodili na novo nastajajoče razmere. Predvsem pa tisti, ki so konflikte izkoristili v svoje interese po pravilu divide et impera.
Če se Amerika in Kitajska ne bosta hitro dogovorili glede delitve sudanske nafte, se utegne vžgati vsa Centralna Afrika, do Konga, kjer je v zadnjih šestih letih neposredno zaradi vojne za koltan, iz katerega pridobivajo tantalijum, ki ga imamo vsi vgrajenega v kondenzatorjih naših mobilnih telefonov, računalnikov in digitalnih kamer, umrlo šest milijonov ljudi.
Čutim z žrtvami, ki jih srečujem, čutim, da je treba spremeniti dojemanje kdo smo, od kod prihajamo, kaj nam je početi in kam nam je pot. Zato delam na novi knjigi in dokumentarnem filmu. Ko bom končal, se bom skušal vrniti nazaj v Darfur.
(Tomo Križnar v svojih intervjujih)
'Balkan ni ogledalo vseh sebstev ali obljuba evropske prihodnosti. Balkan prav tako ni prostor mitološke prezentacije arhetipske slike krvi in medu. Balkan je … tako ga občutim iz dneva v dan … ideološko izpeljano brezno, zdrs, ne v celoti, celo takrat, ko niti ne vem, kaj je Balkan. Tisto na severu iznad Grčije ali tisto na jugovzhodu od Trsta ali Graza.
Včasih Balkan izgleda kot Afrika v najmračnejših sanjah bede, bolezni, genocida, razsipanja, lokanih totalitarizmov. Čeprav ne vem točno, kako izgleda Afrika. Včasih deluje Balkan kot mnoštvo majhnih in skromnih provincialnih eksistenc, z vsemo svojimi potisnjenimi in travmatičnimi jezami – pravo zaostalo evropsko buržoazno okolje.
Toda včasih je Balkan tak kot sleherna točka na tem svetu, ne dosti drugačna od katerekoli zahodne ali neke druge zgodbe. Bunkerji v Afriki se razlikujejo od bunkerjev na Balkanu, čeprav – danes – bunkerji v Bosni, Albaniji, Sloveniji ali Romuniji nimajo enakega značaja. Niso več sledi iste vrste. To so spomini in vpisi, s katerimi se je treba soočiti.'
(prevedla levazleve)
Vprašanje torej ni, kje je Balkan, ampak, kaj je za koga Balkan. In, kakšni so razlogi.
Nakon svega, što je bilo,
nije vrijeme, da se pati,
al ne mogu ispočetka,
jer ne mogu vjerovati.
iznenada vatra plamti,
bit će ista kao nekad,
al toplinu neće dati.
Kako mogu vjerovati,
raste crna voda,
kad kapetan bježi z broda,
kako mogu ja ostati.
Nakon svega, što je bilo,
opet ćemo cvijeće brati,
bit će isto kao nekad,
ali neće mirisati.
http://www.youtube.com/watch?v=FS8OWCWjhbI
Sentimenti, sentimenti ... Arsen mi ne bo zameril, da si sposojam njegovo pesem. Je pa fotografika nastala posebej zanjo.
P.S. Ne le stare fotke, tudi stare pesmi nas lahko odnesejo ... v drugi čas. In nas seznanijo z relativnostjo drugosti.
Pokrajina postane pejsaž, razglednica na robu kiča. Skoraj! Rešujejo me kilometri izkušenj, najprej s starim dobrim pentaxom m, nato z nikonom, digitalcem. Rešuje me otrok v meni, ki je vedno znova začuden, zamaknjen. Iskren.
Še trenutek in pokrajina zdrsne v senco, v sinjesivi mrak, v skrivnostno noč. Dokler se ne vrne na drugi strani neba, novo razkošje, nova zora, nov letni čas. Potem pridejo angeli z norimi barvami. Kako naj zamižim, kako naj grem mimo, kot da se ni nič zgodilo?
Moja potepanja. Ne prav razkošna, ne prav eksotična, ne prav izjemna. Včasih čim dlje od ljudi, včasih k ljudem. Potem si pustimo sledi, nevidne, krhke in hkrati presenetljivo močne. Ne trajne, ampak trajajo.
Trije užitki so neizmerni. Eden je, ko sem nekje prvič. Prvi razgled, prvo srečanje, novi okusi, vonji, nove ulice, presenečenja, prepoznavanje znanega v neznanem, prva trčenja, prve katarze …
Drugi užitek je v spominjanju. V urejanju fotk, v zapisovanju, v premišljevanju. V hvaležnem pospravljanju vtisov in dotikov na notranjo stran sebe. In na zunanjo stran, v različnih oblikah, tudi na blog. Ker užitek se ne zmanjša, če ga delimo z drugimi.
Tretji užitek je v vračanju. Najprej v vračanju domov. Pa v vračanju, kjer sem že bila.. Na sveta mesta in na nesveta mesta . K ljudem, pri katerih sem že bila. K novim izkušnjam z njimi. Nekje in nekdaj smo za kratek hip stopili v isti krog, v isto reko, v isto zgodbo. In se naslednjega jutra zbudili drugačni. Še sonce drugače razlije svoj čaj čez obzorje.
Fotografika: levazleve
na predvečer jutra
in letnega časa
med enim
in drugim bregom
ležijo brezbrežja
več kje so čolni
ki hodi po vodi
tudi ko mine
ki je šla čez
nobene brazgotine
