trobente

hrbti moje dežele
so temnejši od noči

prišiti na nebo z zvoniki
s prangerji med ljudi

iskat si šla trpotec
za svojo opeklino

mojega vrta rože
ognja ne gasijo

v deželi temnih hrbtov
je onkraj vedno blizu

maširajo trobentice
trobente pa cvetijo

dotik

po topli zimi
prihaja letni čas molčanja

trmasto se uleže vmes
kot prah kot sefia
na slike ki so bile
še včeraj v barvah

zamenjam prt
in ne pomaga
prekopljem vrt
in ne pomaga

umaknem se
in ne pomaga
dotaknem se
in ne pomaga

leži vmes
ranjen in zaklet
ne more peti
ne more govoriti

a tudi molčanje
ne pomaga

fotografika: levazleve

Ni res, da se nič ne da

'Ni res, da se nič ne da. Storiti, spremeniti, narediti! Prišel sem vam povedat, da ljudje, ki v Afriki trpijo zaradi vojn, niso norci, ampak žrtve.'

S temi besedami je odločno, a hkrati z neverjetno mehkobo v očeh začel svoj nastop Tomo Križnar v kulturnem centru v Krškem 15. 4. 2008.

Za krizo v Darfurju ni odgovorna samo narava, napredovanje Sahare proti jugu, vse nižji voda v arteških vodnjakih, vse manj zelene paše, umirajoča drevesa, ampak tudi ljudje, ki se niso prilagodili na novo nastajajoče razmere. Predvsem pa tisti, ki so konflikte izkoristili v svoje interese po pravilu divide et impera.

Če se Amerika in Kitajska ne bosta hitro dogovorili glede delitve sudanske nafte, se utegne vžgati vsa Centralna Afrika, do Konga, kjer je v zadnjih šestih letih neposredno zaradi vojne za koltan, iz katerega pridobivajo tantalijum, ki ga imamo vsi vgrajenega v kondenzatorjih naših mobilnih telefonov, računalnikov in digitalnih kamer, umrlo šest milijonov ljudi.

Velikim silam, ki se v prvem, drugem in tretjem svetu borijo za nadzor nad vodo, energijo, minerali, sužnji, izplen opravičuje vsa sredstva. Če bomo dopustili kar se dogaja v afriških kolonijah, bomo prakso uzakonili in utegne doseči tudi nas in naše otroke.

Čutim z žrtvami, ki jih srečujem, čutim, da je treba spremeniti dojemanje kdo smo, od kod prihajamo, kaj nam je početi in kam nam je pot. Zato delam na novi knjigi in dokumentarnem filmu. Ko bom končal, se bom skušal vrniti nazaj v Darfur.
(Tomo Križnar v svojih intervjujih)

http://www.tomokriznar.com/slo/index.html

Balkan

'Balkan ni ogledalo vseh sebstev ali obljuba evropske prihodnosti. Balkan prav tako ni prostor mitološke prezentacije arhetipske slike krvi in medu. Balkan je … tako ga občutim iz dneva v dan … ideološko izpeljano brezno, zdrs, ne v celoti, celo takrat, ko niti ne vem, kaj je Balkan. Tisto na severu iznad Grčije ali tisto na jugovzhodu od Trsta ali Graza.

Včasih Balkan izgleda kot Afrika v najmračnejših sanjah bede, bolezni, genocida, razsipanja, lokanih totalitarizmov. Čeprav ne vem točno, kako izgleda Afrika. Včasih deluje Balkan kot mnoštvo majhnih in skromnih provincialnih eksistenc, z vsemo svojimi potisnjenimi in travmatičnimi jezami – pravo zaostalo evropsko buržoazno okolje.

Toda včasih je Balkan tak kot sleherna točka na tem svetu, ne dosti drugačna od katerekoli zahodne ali neke druge zgodbe. Bunkerji v Afriki se razlikujejo od bunkerjev na Balkanu, čeprav – danes – bunkerji v Bosni, Albaniji, Sloveniji ali Romuniji nimajo enakega značaja. Niso več sledi iste vrste. To so spomini in vpisi, s katerimi se je treba soočiti.'

Miško Šuvaković, Diskurzivna anliza, BG, 2006, str. 402
(prevedla levazleve)

http://www.youtube.com/watch?v=0llH0mKbjuc&feature=related

Vprašanje torej ni, kje je Balkan, ampak, kaj je za koga Balkan. In, kakšni so razlogi.

p.s. 'Opiranje na tuje besedilo je postopek med navado in nujnostjo, sporazum med lenostjo in konvencijo.'
Gordana Đerić

Relativnost drugosti

KAKO MOGU VJEROVATI

Nakon svega, što je bilo,

nije vrijeme, da se pati,

al ne mogu ispočetka,

jer ne mogu vjerovati.

Nakon svega, što sam dala,

iznenada vatra plamti,

bit će ista kao nekad,

al toplinu neće dati.

Kako mogu vjerovati,

raste crna voda,

kad kapetan bježi z broda,

kako mogu ja ostati.

Nakon svega, što je bilo,

opet ćemo cvijeće brati,

bit će isto kao nekad,

ali neće mirisati.

(Arsen Dedić)

http://www.youtube.com/watch?v=FS8OWCWjhbI

Sentimenti, sentimenti ... Arsen mi ne bo zameril, da si sposojam njegovo pesem. Je pa fotografika nastala posebej zanjo.

P.S. Ne le stare fotke, tudi stare pesmi nas lahko odnesejo ... v drugi čas. In nas seznanijo z relativnostjo drugosti.

Ob najinem rojstvu
sem ti podarila svoj obraz,
ga posadila v tvojo dlan
in zaspala.
sanjala sem
in...
sanje so bile dolge.
Na bregu teh sanj sem pozabila svojo podobo
in izgubila svoj cas.
Tisto noc
se je Luna umaknila z mojega okna.
Zakrila me je tema,
zato sem se zbudila.
Kazalci ure
so se ustavili,
čas te je ukradel iz moje sobe.
Skupaj z vama sem izgubila svoje poteze.
Moj obraz
je se vedno zasajen v tvojo dlan
kot ob najinem rojstvu.
To je bilo moje darilo.
Halud Almuala


fotografika: levazleve

Tisti, ki berete komentarje, jo poznate. Pesem je na blog posla/a nomi. Me je zamikalo, da jo pospremim s fotografiko in objavim še enkrat. Naj praznuje poezija tudi v aprilu.

Moja potepanja (potujem za svojimi ...)

Ko se nagne sonce nizko nad obzorje, se zbudijo dolge sence. Slutnja teme ustvarja na platnu pogleda s širokim čopičem: atmosfero, bližino dotika noči, pozabe, enigme, čudeža, smrti …

Pokrajina postane pejsaž, razglednica na robu kiča. Skoraj! Rešujejo me kilometri izkušenj, najprej s starim dobrim pentaxom m, nato z nikonom, digitalcem. Rešuje me otrok v meni, ki je vedno znova začuden, zamaknjen. Iskren.

Še trenutek in pokrajina zdrsne v senco, v sinjesivi mrak, v skrivnostno noč. Dokler se ne vrne na drugi strani neba, novo razkošje, nova zora, nov letni čas. Potem pridejo angeli z norimi barvami. Kako naj zamižim, kako naj grem mimo, kot da se ni nič zgodilo?

Moja potepanja. Ne prav razkošna, ne prav eksotična, ne prav izjemna. Včasih čim dlje od ljudi, včasih k ljudem. Potem si pustimo sledi, nevidne, krhke in hkrati presenetljivo močne. Ne trajne, ampak trajajo.

Trije užitki so neizmerni. Eden je, ko sem nekje prvič. Prvi razgled, prvo srečanje, novi okusi, vonji, nove ulice, presenečenja, prepoznavanje znanega v neznanem, prva trčenja, prve katarze …

Drugi užitek je v spominjanju. V urejanju fotk, v zapisovanju, v premišljevanju. V hvaležnem pospravljanju vtisov in dotikov na notranjo stran sebe. In na zunanjo stran, v različnih oblikah, tudi na blog. Ker užitek se ne zmanjša, če ga delimo z drugimi.

Tretji užitek je v vračanju. Najprej v vračanju domov. Pa v vračanju, kjer sem že bila.. Na sveta mesta in na nesveta mesta . K ljudem, pri katerih sem že bila. K novim izkušnjam z njimi. Nekje in nekdaj smo za kratek hip stopili v isti krog, v isto reko, v isto zgodbo. In se naslednjega jutra zbudili drugačni. Še sonce drugače razlije svoj čaj čez obzorje.

Fotografika: levazleve

SVETLOBA

svetlobe niso
jemali resno

rumene niso
jemali resno
bila je okoli in okoli

šele ko so zaprli oči
šele v temi so
pomislili nanjo

samo tako
so jo lahko ljubeče
vzeli zares


25.3.08 okoli osmih

na predvečer jutra

na predvečer jutra
in letnega časa

med enim
in drugim bregom
ležijo brezbrežja

če se ne spomni
več kje so čolni

ve da je tista
ki hodi po vodi

ve da je tu
tudi ko mine

cekin za misel
ki je šla čez

in ni pustila
nobene brazgotine

Dobro jutro, Slovenija

In zima je zamahnila z repom. Posnetki niso
nastali pred časom, ampak to jutro in niso s kakšne alpske destinacije,
ampak z vrta levezleve.

VSE NAJBOLJŠE, NUREJEV

16. marca 2008 se bo po svetovni premieri v New Yorku v veliki dvorani narodnega doma Celje odvila še slovenska premiera celovečerne predstave Plesnega teatra Igen z naslovom Hiša 22.

Predstava je posvečena v čast velikemu baletniku, Rudolfu Nureyevu, ki bi ta dan praznoval 70. rojstni dan.

Plesalke:
Anka Rener
Bojana Mišič
Mojca Majcen
Režija: Igor Jelen
http://www.igen.si/main.html

Here I am, another day in front of my desire. Should I eat it again with taste of a hurry? Could I slow down and just smell the day? Maybe the angels are still somplace else. But I can hear them. See them. With my mind eyes.
D. Lukić, dramaturg predstave




Levazleve:
Sinergija gibanja, muzike, mogočne muzike, teles, gladkih teles,dotikanja in odmikanja,vzhajanja in padanja, dominiranja in upiranja, polteme in leska,užitka in trpljenja, telesnega in eteričnega. Sinergija do zadnjega diha. Še ena predstava, ki nas je spomnila,kako močna inspiracija je želja, desire. Še eno pričevanje, kako blizu sta si ples in letenje.

Še

Sova:
'Lepo bi bilo, ce bi vsem zainteresiranim malo vec povedala o tej svoji izkusnji. Na tej tretji fotki ne stekam, a si jih ujela med malico ali pitjem caja, pri cetrti ne stekam kaksno meso prazi, zanima me, ce otroci imajo malico v soli (peta fotka) in, ce studentke imajo stipendijo oz. moznosti za to (sesta fotka)? No, Sebastian me tudi zanima ...'

Sova, ptica modrosti, je zastavila nekaj podvprašanj k spodnjim fotografijam. Z veseljem razložim.

Herero ženski na tretji fotki nista na malici in ne pijeta čaja, ampak prodajata. Prva šteje drobiž, ki ga je dobila za nekaj podobnega sirotki, kar pijejo večinoma delavci, ki se vračajo z dela. Druga si pravkar umiva roke s krpo, kar pogosto počnejo. Voda v kotličku sicer ni več čista, a vtis je, da jim ni vseeno glede higiene.

Meso je govedina, dobi se tudi ovčetina, priljubljena je kuhana ovčja glava z očmi in zobmi vred.

Na pultih ob cesti se pogosto prodajajo kupi surovih govejih ali ovčjih jezikov.
Hladilnikov seveda ne uporabljajo, tako da imajo muhe svoj žur, kot razkužilo so najbrž dovolj male čili paprike.
Šole so pretežno brez kuhinj, kar pomeni, da otroci v šoli ne malicajo. Tudi nisem opazila, da bi v odmoru sploh kaj jedli.
Štipendij ni, šolnine niti niso majhne za njihov žep,približno 120 € za letnik srednje šole, odvisno od mestne četrti, kjer stoji. Pet letnikov do mature, pa še za uniformo je treba plačati in če je pri hiši več otrok, kar praviloma so, je jasno, da vsi, ki bi radi, ne bodo prišli do izobrazbe.

Kako je s cenami na univerzi, ne vem podrobno, le to, da je študij v Južnoafriški republiki za Namibijce hudo drag, odkar se je Namibija z vojno ob podpori vojnih sil OZN osamosvojila (leta 1990). Mladi iz revnih družin šolanja ne jemljejo samoumevno in kot nujno zlo, ampak kot podarjeni privilegij. Kar pa, seveda, obvezuje. Spoznala sem mlado učiteljico, ki je prišla s podeželja in dala dva svoja otroka v sirotišnico, pri njej pa sta živela dva njena mlajša brata, za katera je skrbela. Zakaj? Da je izpolnila svojo moralno in materialno obvezo do lastne družine, ki je njo edino šolala.

Pred tremi leti sva z Rut delali delavnice z dijaki na srednji šoli v Katuturi. Med drugim so iskali najpomembnejšo besedo in za večino od njih je bila ta magična naj beseda: education! (Rut, pogrešali smo te, ne veš, kako in na zunanjem zidu knjižnice so še vedno zapisane besede)

Sebastian? Je študent likovne umetnosti, doma iz Windhoeka, in pravi, da je umetnost zanj pomembna in čudovita. Srečala sva se v Arte centru Katutura, pa zadnji dan v centru mesta, kjer sva se pozdravila kot stara znanca.

Imam njegov e-naslov, če bi si kdo želel dopisovati z njim.
Jah, hvala za vprašanja, Sova. Vtisi so sveži in lepo jih je deliti z radovednimi pticami.

Windhoek/Otjomuise v devetih slikah

Avenija Windhoeka, glavnega mesta Namibije. V mestu, ki so ga pred stoletjem pozidali Nemci, je danes skoncentriran kapital, predvsem evropski, ker je dežela zelo bogata z rudnimi zakladi (diamanti, baker, cink, svinec ...). Leži v centalnem delu Namibije, na višavju 1600m nad morjem. Ime Windhoek v afrikanščini pomeni 'območje vetra', Herero ljudstvo pa so kraj nekdaj poimenovali Otjomuise in pomeni 'prostor pare', zaradi danes že presahlih izvirov vroče vode.
http://wikitravel.org/en/Windhoek


Prodajalka na ulici v Katuturi, revnem predmestju, kamor se priseljujejo iz podeželja in drugih dežel (Angole, Etiopije, Zimbabveja ...).



Herero ženske v svojih značilnih opravah. Herero ljudstvo, ki je bilo številčno (okoli 70-80 tisoč) in bojevito, se je v začetku 20. stoletja goloroko uprlo kolonizacijski tiraniji Nemcev. Ti so jih v grobi kratki vojni pobili skoraj vse. Herero ženske, ki so se pod afriškim soncem oblačila podobno kot še danes dekleta plemena Himba (školjke okoli vratu in krilca okoli pasu, pogost 'plen' fotografov), so misionarji prisilili na nošenje večplastnih oblačil in to se je ohranilo do danes. Posebnost so pokrivala, ki naj bi spominjala na rogove in nomadske čase.



Na tržnici z mesom v Katuturi sproti režejo in pred tabo popečejo meso, ki ga lahko trgaš in pomakaš v sol in zdrobljen čili, ali pa ti zavijejo v časopis za domov.



Male šolarke se vračajo iz šole. Da socialne razlike ne bi bile tako opazne, nosijo uniforme. Vsaka šola ima svoje barve. Namibijska vlada v primerjavi z drugimi afriškimi državami dokaj vlaga v izobraževanje, hudo pa primankuje kvalificiranih učiteljev, saj so delovni pogoji zelo zahtevni. Na enega učitelja pride tudi do 45 otrok, ponekod učenci nimajo osnovnih potrebščin, večina šol je brez šolskih kuhinj, v severnih delih države so razmere še manj ugodne.


Mlade Namibijke, študentke pedagoške fakultete v Windhoeku. Nova generacija, ki ji počasi počasi uspeva trgati popkovino z ideologijami, ki so v afriški stvarnosti hudo prisotne in se mora v tem procesu dnevno spopadati s tistimi tradicionalnimi 'vrednotami', ki ženskam odrekajo možnost enakovrednosti. Zaposlenim in izobraženim Namibijkam bo najbrž uspelo, bodo pa, seveda, še dolgo v manjšini. In cena ne bo majhna.



Sestra Anna in Sebastian pri študijskem risanju v Art centru Katutura. V centru vibrirajo dobre energije mladih Afričanov, to začutite takoj, ko vstopite. Mladi imajo tam na razpolago ateljeje za grafiko, kiparstvo, risanje, slikanje, glasbo, gledališče, dizajn ter lastno galerijo, računalnike z internetno povezavo, medijski studio in še kaj. Center vodi karizmatični Papa Hishishi, učitelji in mentorji pa so večinoma mladi umetniki, ki še sami raziskujejo, pa tudi starejši izkušeni mojstri, kot so npr. Jost Kirsten, konceptualni umetnik, Emmily, učiteljica afriškega batika ali sam Papa Hishishi, inventiven grafični ustvarjalec, glasbenik, razsikovalec kulturne tradicije, duhovni zdravilec in še kaj. Dvakrat tedensko ponuja center tudi popoldanske delavnice za otroke Katature, za zelo simbolično ceno.
www.jmac.org.na/


Februarja je pod ekvatorjem poletje in čas za dežek. Letos, pravijo, ga je več, kot običajno in pokrajina se je oblekla v razkošje zelenih odtenkov. Da ne govorimo o oblakih, v katere se ni težko zaljubiti in ki poskrbijo, da kljub visokemu poletju ni čutiti vročine. Vsaj ne na visokih planotah centralne Namibije, kjer se zdi nebo bližje kot drugje.

Karee nawa!
(v jeziku Otjihimba: Bodite dobro!)

Namibija

Jutri potuje levazleve skupaj s slovensko UNESCO ekipo v Namibijo. Kaj bom v Afriki? Srečala stare prijatelje, trčila v nove izkušnje, imela dve predavanji na pedagoškem srečanju južnoafriških učiteljev, aktivistov v UNESCO ASPnet. Kaj je ASP net? Mreža šol, ki dejavno gojijo kulturo povezovanja.

To ni poslavljanje, saj bom kmalu nazaj, ravno za tisti lepi praznik. Do takrat pa tile lepi obrazi deklet iz Rehobota.

L ... kot ljubezen

Ali ste vedeli, da je beseda LEVA v Prešernovih časih pomenila tudi zidno odprtino za razsvetljevanje prostorov? Ne? Tudi jaz ne, do danes. Se mi pa jako dopade. Torej levazleve ima še eno močno sopomenje. Svetloba z leve, ali pa leva razsvetlitev ali pa ... Samoreklama: berite blog in prišparali boste pri žarnicah, takorekoč ekoblog, ajaj.

Levazleve je iz neznanih razlogov zvesta slovenskemu filmu. Tokrat si je pogledala L ... kot ljubezen.
Najboljši del filma je glas Lucije Šerbedžije v uvodnih in zaključnih scenah, stavki, ki se kot žlahtni čokoladni obliv še dolgo topijo v ustih (ali kje). Odkar se v slovenskih filmih sliši jugoslovanščina, so postali prilično gledljivi. Jebiga. Če pa se pojavi še priimek Šerbedžija in to dvakrat , ne pogrešate več Milene Zupančič in Radka Poliča. Lucija/Gina ima obraz angela, a angeli v življenju izgubijo sij, ali si zlomijo krila, ali postanejo temni angeli. In posnamejo film o neizprosnosti želje po ustvarjanju in želje po bližini. O iskanju in o izgubljanju in o izbiranju. Med angelskim in človeškim.
Jovanovič je rekel 'življenje je drama!' Janja Glogovac pravi 'Življenje je film!' Levazleve pritrjuje. Aj!

Igrajo: Lucija Šerbedžija, Labina Mitevska, Davor Janjić, Ksenija Mišič, Marko Mandić, Sebastijan Cavazza, Rade Šerbedžija

Scenarij: Janja Glogovac in Jelena Vukot

Celo po
vsem tem času
sonce nikoli
ne reče zemlji:
"Dolžna si mi."

Poglejte,
kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta -
osvetljuje
vse nebo.
Hafis



Kako se sliši 'dolžen si mi' med prijatelji in prijatelji, med starši in otroci, med ljubečimi in ljubljenimi ... ?

En mau slovenskega kiča

Pri spodnji fotki se je zgodila meglica na steklu objektiva, pri minus štiri to menda ni tako čudno. Iz napake se pa včasih kaj zanimivega posreči. Tako je iz februarskega Bleda nastala pijana razglednica.

France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen

Dragi bralci levezleve. Prenesli ste že marsikaj, meditacije o neČasu, o kadilski perverznosti, o dilemah s kičem, pa boste, k vragu, še tole pisanje. Nocoj sem malo jezna. Ravno prav, da zapišem, kar se mi že leta nabira, ko se datum približa slavni osmici meseca februarja. Aj, slovenski kulturni praznik! Slovenska prešerna travma.

Zakaj podelitve Prešernovih nagrad delujejo kot komemoracija? Zakaj ne mine slovenski kulturni praznik, ne da bi se vsakič znova zatekali v eno samo pesniško zbirko in v prirejeno biografijo enega samega pesnika? France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen, da se da nanj projicirati (prilepiti), kar hočete. Oziroma kar si zamislijo tisti/tiste, ki jih doleti režija proslav in protokolov ob slovenskem kulturnem prazniku.

France Prešeren je mit, in mite je treba jemati z rezervo.
(Boštjan Lajovic, http://www.preseren.net/slo/default.asp)
Ja, v tej deželici je Prešeren sinonim za kulturo. Ergo, je treba tudi kulturo jemati z rezervo! Zdaj mi je malo bolj jasno, zakaj vse te komemoracije in publika, ki sedi kot krepane kure. Zaradi tiste rezerve! S katero se da lepo distancirati, mirno sedeti, ko je treba, ploskati, ko vsi ploskajo, nazdraviti, ko je treba, vstati, ko vsi stojijo (in streljati, ko vsi streljajo)!

Ker če ne bi imeli rezerve, distance, bi mogoče protestirali, bi mogoče ploskali vsak po svoje, ali pa sploh ne bi, bi mogoče govorili poezijo živih pesnikov, bi si mogoče zaželeli, da se nas dotaknejo in nas premaknejo. Aj, bi si mogoče zaželeli, da se dotaknemo in premaknemo!

Dragi moji, praznujte!

Timelessness

Plesni Teater Ljubljana, Prijateljeva 2, Ljubljana
Brezčasje je plesna predstava, ki izraža čas trenutka tukaj in zdaj, kot spomin, kot plastenje lubja, kot zgradba ritma, kot vračanje v odtisnjeno, kot pričakovanje, v neotipljivemu znotraj in zunaj nas, pa vseeno razpoznavnem.
Gre za spogledovanje med našim resničnim in izvornim bitjem, ki je neomejeno in večno in med našimi zahtevami, pričakovanji, strahovi, ki tvorijo iluzije brez katerih sodoben organizem ni vajen živeti. Ustvarja jih naš lasten um, hkrati pa v nas povzročajo premik iz sedanjosti v iluzijo, v iluzijo bodisi preteklosti ali prihodnosti.
Plesalčevo telo v gibanju, v danem trenutku z gledalcem ustvarja nekaj, morda zunaj vsakdanje resničnosti, kjer ni razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.
Vsi časi so združeni v kraljestvu večnega zdaj, v kraljestvu BREZČASJA.

avtorica: NATAŠA TOVIRAC
soustvarjalke in izvajalke: MAŠA KAGAO KNEZ, TEJA REBA, NATAŠA TOVIRAC
vizualna podoba: ANA ČIGON, NATAŠA TOVIRAC
video: ANA ČIGON
glasba: MARKO GREGORIČ
kostumografija: MATEJA BENEDETTI
oblikovanje luči: JAKA ŠIMENC

produkcija: Plesni studio Intakt

premiera : PLESNI TEATER LJUBLJANA
27. in 28.12. 2007
http://www.napovednik.com/index.php/id/75555/

Zadnjič je levazleve šla pogledat plesno predstavo Drage, drage in naletela na Brezčasje.
Premiero smo zamudili, a predstave še bodo. Za nas, brezčasne.

Namig za potep

RIFNIK

Razvaline gradu Rifnik stojijo na starem skalnem pomolu istoimenskega hriba nad Šentjurjem.
Grad se prvič omenja leta 1326, bil pa je pozidan že vsaj stoletje prej. Njegovi lastniki so bili nekaj časa tudi celjski grofi. Domnevno so grad razrušili uporni kmetje leta 1635. Kdor prileze do gradu, pa se bo seveda povzpel še skozi gozd nad njim do vrha Rifnika (568 m) in se znašel na razgledni planoti, na kateri nastaja arheološki park poznoantične naselbine z ostanki naselja iz pozne rimske dobe, dveh cerkva, cisterne, hiš, in obzidja s stražarnicami. Planota je bila močna strateška točka, zato ni čudno, da je pritegnila tudi Langobarde in za njimi Slovane, tako da je bila in je še danes, poslastica za arheologe. V vznožju Rifnika so najdeni lončeni ostanki že iz časa kamene dobe (4 tisoč. pr.n.št.)