Slovo

rekla si grem da pridem
in s sabo nisi vzela
prav veliko

ne veš še kdo ti bo skuhal
kavo dočekušo

kdo vse bo prepoznal
tvoje drobne sinice
ki potujejo s tabo
in jim ponudil svoj vrt

ja če ti rečem
da je v brežicah danes
samotno da me nobena
kavarna ne zanima

in da je tvoja mama
objokana stala tam
na pločniku v ulici prvih borcev

in da se meni nabira
od zgodnjega jutra
bodo mislili da smo jerice

kar naj midve veva
kako je biti peter klepec
kako se premikajo meje

pa kako se iz najbolj finih niti
tkejo pelerine ki varujejo
vsakogar ki se pokrije z njimi

kako se da deliti tudi to
česar nimaš in kako iz zmede
ki druge spravlja v obup
narediti presežek

tule v prijazni knjižnici
tvojega mesta med
tihožitjem knjig in duha

je dovolj odmika da lahko jočem
ob računalniku in ti pišem

četri četri dva do beograda
srečno rut