



Sem razmišljala, ali se da v Piranu še posneti fotko, ki se ji ne bi že od daleč poznalo, da je iz Pirana. Pa da bi vseeno dišala po Piranu.
premišljeno poetično vizualno



Nedeljska tržnica rabljenih reči Yunona - v Petersburgu. Slikoviti bazar vsega, kar v našem razvajenem svetu praviloma pristane v smeteh. Ekološka tržnica, pravzaprav, le da so med vsem ponujanim kupci v manjšini.

Kaj pa bi lahko bilo tole? Hudo simpatične in umetelne ... uporabljale so jih ženske, itak. Prejele pa so jih v dar od svojih očetov na dan svoje poroke. No, naj ostane uganka.
zbudim se preden se zbudim
ljudje ki me poznajo se v daljših
kadrih bližajo in grejo
nastavljajo na okna svoje znake
se pogovarjajo z mojo tišino
včasih me spravijo v kot in mi povejo
da nisem varovala ognja
včasih mi sneži na čelo
pelod zdravilnega grmovja kot
neizrekljivi prah besed kot
blag pogled ki odpre in celi rane
zbudim se preden se zbudim
dišijo in grozijo slike sanj vabijo ladje
ki so zapustile pristanišča mamijo
mesta ovita v šal ljubljenih rok
pogajam se s seboj da grem da
smem pustiti radosti da me zamaje
da me raznosi v še neznano smer
in vem zunaj se znova svita
na ustju reke me namesto morja čaka
druga reka ker vse traja tudi ko izginja

Pa še to: V Drežnici za pusta nastopajo tudi 'ta lepi', ampak jih 'ta grdi' v svoji divji lepoti zasenčijo.
gospoda ta vrt tukaj
ni vselej spodoben
in ignorira javno mnenje
a rože vztrajno rasejo
zaman torej stražarji ker
res kdo bi mogel cvetju
prepovedati cvetenje
niti led in dnevi sivi
ga ne zadenejo v živo
tako se zdi ta čudni vrt
najlepši je pozimi
http://www.youtube.com/watch?v=JDTGNKQe6_w&feature=related
Solsticij – zimski obrat. To je noč, ko neha tema dnem svetlobo krast. Ko začnejo na marelo naših mnenj snežiti mala drobna sonca. In svet postaja raz-svetljen, bolj svetel in morda manj svet.
A prej se morajo zgoditi časi senc, strah pred izgubo in noči bedenja. Da smo pripravljeni, ko pride smrt v bližino naših ljubih, ko izgubimo brez priziva, ko se spomini preselijo v spomin. Da smo dovolj pogumni za spoznanje, kako krhko je telo. Kako smo krhki sami.
Levazleve je službeno spremljala skupino devetošolcev na srečanje šol slovenske UNESCO mreže ob dnevu človekovih pravic – v belo Ljubljano. Za tehnično zelo korektno izpeljano prireditev v Koloseju se tradicionalno potrudi OŠ Jožeta Moškriča. Nobene zmede, čakanja v dolgi vrsti, otroci vodiči, natisnjen program, rezervirani sedeži. Treba se je samo udobno zlekniti in prepustiti predstavi. Let's show begin.
Pred nami so se izmenično vrstili slavnostni govorniki in posamezne 'točke', ki so jih izvajali malčki, učenci in dijaki različnih slovenskih zavodov. Kot je to v navadi, smo bili deležni kreativnega dometa učiteljic in vtis je, da vremenske neprilike delujejo kontraproduktivno:
Bolj ko vode naraščajo, večja je šolska ustvarjalna suša. Pravijo, da gre za globalni pojav, tako rekoč planetarni. Tudi rdeča nit proslave je sijala od originalnosti: Primož Trubar.
Seveda lahko najdemo močne povezave med človekovimi pravicami in Trubarjem - protestantom, če … Če se ne bi letos 'lubim Slovencem' zgodila inflacija trubarijanstva s trumo proslav o našem Primusu in še zlasti, če ne bi bilo za nami septembrskih Dnevov evropske kulturne dediščine, ki so v dobrem tednu postregli s 105! prireditvami, razstavami, predavanji, dogodki – o Trubarju in njegovem času. Dobro, Primož Trubar - once again!
Pa to ni edino, kar me je pripravilo do tega pisanja. Slavnostni govorci - vsi po vrsti so, kot bi se zmenili, tekmovali, kdo bo bolj ignoriral zgodovinski in da, tudi planetarni kontekst deklaracije o človekovih pravicah. Kdo bo bolj gladko prezrl aktualne kršitve človeškega dostojanstva in sprenevedanja privilegiranih. Ne le tam daleč v Afriki ali Tibetu, ampak tudi mnogo bliže. Nobenih neprijetnih resnic, dejstev, primerjav, nobenega spodbujanja kritičnosti do krivic, pozivanja k solidarnosti – z izključenimi, z izbrisanimi, z drugačnimi …
Mladim je treba to prihraniti, njih je treba nahraniti drugače – z njihovimi pravicami. Namestnik varuhinje človekovih pravic nam je namignil, da je lahko aktualno vprašanje, zakaj morajo otroci nositi copate, učiteljem pa ni treba. Ljubljanski malčki, ki so jih njihove tr'šice pripeljale na oder, so nam pojasnili svoje stališče: pravica je, da je tako, kot sam hočem, da ne grem z mamo v trgovino, ker se raje igram … In v tem prisrčnem smislu dalje. Gospa M., ki se je prikazala namesto župana J., je bila navdušena nad njimi: Čudovito, kako so naši slovenski otroci polni samozavedanja!
Res, čudovito. Po generacijah skromnih in nesamozavestnih imamo končno naraščaj za pravo slovensko nacijo! Tako je zvenelo na praznovanju človekovih pravic, ponosno in pravično. Krepili smo svojo nacionalno identiteto in ji ploskali. Nič zato, če smo v svoji šolski vnemi zgrešili temo. Povzdignili smo infantilne želje in jim ploskali. Nič zato, če učiteljice delujejo izčrpano, otroci pa naveličano, show mus't go on.
VOLČJI GRAD
na kraških razpelih
namesto boga drhtijo
barve terana
kamniti starci
nosijo streho neba
negibni stražarji krasa
mario palli
s finimi prsti
odpira stara vrata
objame nas prostor
strmim nad esenco
hiše bivanja časa
volčji grad
pentimento skrit
v spominu starega platna

spiti nedeljsko kavico
http://www.cityofwomen.org/2008/
Štefan Marflak
Šarmantni avtor
Valentin Oman