Levazleve ima bolhe v glavi (biller i hodet). Na srečo, ne dobesedno: le na obisku. Bolhe so prišle iz Norveške in se udeležile Levinega literarnega večera, pomagale s tehničnimi zadevami (ključne besede: moški, stoli, mize, nositi) ter zapele prvič v nekem prostoru, ki ni kopalnica. Stolov je v nekem trenutku zmanjkalo v Špitalski kapeli, prijateljev (poezije) pa očitno ni.
Na celjskem odru: Jana+kitara, Levazleve (na sredini in en face, ne na levi/z leve, kot bi mogoče pričakovali) in Maja. Besede, besede, besede, glasba, ploskanje, besede, besede, glasba in tako štirikrat. Pa še bis. Vse to med Levinimi slikami, ki jih še vedno nismo natančno prešteli. Najstarejša slika, modra, je stara tako kot jaz, 25 let. Po moje najlepša, rdeča, je ena »mlajših«, in se imenuje Facheux.
Tudi prebrane pesmi so se premikale od modrega do rdečega in zvenele v akustičnem prostoru kapele. Ne vem, kako so se imeli drugi, meni pa je bil večer zelo zanimiv. Predvsem ker so vse osebe na odru imele zelo različno energijo, dve pesnici pa različne ideje in mnenja, in me je veselilo, da sta se obe odprli in ne zaprli pred drugačnimi impulzi.
Tudi jaz sem, torej, doživel svojih nepričakovanih 5 minut na odru. Sem med petjem pozabil besede druge, norveške pesmi, pa se ni opazilo, ker nihče v publiki ni govoril norveško. Zaradi takšnih stvari je praktično govoriti norveško, švedsko ali celo slovensko.
Ker svojega nastopa nimam na posnetku, naj ta dan popestri čudoviti norveški original:
