Pismo

Draga R.
Kot vedno, imajo tvoje vsevidne oči prav, skopnel je sneg, skoraj čez noč. Svetloba nas slepi in, tako kot v veliki temi, lažje cvetijo stereotipi. Ne vem, če je njihova domovinska pravica prav v deželi pod Kalemegdanom, tudi pod Alpami imamo bohotno rastišče. Sem pa prav v teh dneh brala zanimiv tekst z naslovom STEREOTIP: kraj jedne priće, avtorice Gordane Đerić z Inštituta za filozofiju i društvenu teoriju Beograd. Če jo srečaš v kakšni kavarni na Terazijah, ji v mojem imenu izroči najlepši šopek s Kalenić pijace. Njene besede polagajo trpotec na moje praske. Pomagajo mi videti. V cesarstvu slepečega in nadglasnega bleščanja, v katerem se utapljamo, so takšni teksti in njihovi avtorji in avtorice svetilniki za preživetje razsodnosti. Nekaj njenih misli:

Stereotip je potpora mišljenju i zamena za njega, je najkraći način, da se ispriča jedna priča.
Bez nijansi, dinamike, uvoda ili zapleta, to je priča, svedena na svoj zaključak. U njoj je mnogo ranijih priča, pa predstavlja neke vrstu 'kolektivnog znanja'. Postao je moćno sredstvo moćne elite, kojim se obezbeđuje 'kulturna superiornost' ...

Saj vem, da veš. Da tam nekje v šesti vrsti Doma omladine navijaš za Orkester harmonik, v katerem bo prostora za mnogo zgodb z različnimi registri, različnimi ritmi, od Alp do Kavkaza, da o Balkanu ne govorimo. Mreža, ki jo pleteš s svojimi premiki in projekti, je kot mrest, rojeva nove. Kot protistrup otrplosti institucij in agresivnosti 'javnega mnenja'.

V teh dneh se v Ljubljani dogaja Teden izbrisanih. Republika Slovenija je z več deset tisoči izbrisi prebivalcev svoj obstoj začela s svojevrstnim genocidom. V 'sodobnih' državah se segregacije in diskvalifikacije dogajajo brez pušk, s protiustavnimi ustavami in luknjanjem veljavnih dokumentov. Vendar so Izbrisani hkrati zgodba o pogumu in borbi, pletenju mreže in o nepristajanju na pričakovano vlogo žrtve. Marsikaj se lahko učimo od njih.

Draga R., res, naj bodo najini palimpsesti (mlajši tekst na pergamentu, s katerega je bil odstranjen prvotni tekst) upor stereotipom tega podnebja. Že zato, da bova tak majhen svetilnik najinim sinovom. Svet, v katerem se bodo postarali, bo morda še bolj neizprosen, uporništvo pa pozabljeno. Za konec, skoraj v tolažbo, pa še spoznanje intelektualne begunke Dubravke Ugrešić:

S odlaskom iz zemlje mislila sam da napuštam polje stereotipa. Prevarila sam se, stereotipi oko mene umnožili su se. Danas me okružuju ne samo stereotipi sredina u kojima boravim, nego i oni koje stanovnici tih sredina imaju o – Balkanu. Ja sam, naime, Balkanka. U strahu od balkanizacije Ujedinjena Evropa proizvela je efikasan protuotrov: brusselizaciju. Unutar brusselskih zidina sve vrvi od veselih stereotipa, tako da se u Ujedinjenoj Evropi zaista osjećam kao kod kuće. Štoviše, stereotipi su i ideološka i komercijalna etiketa Ujedinjene Evrope.

http://www.dnevnik.si/video/5090

ljubim

ljubim polprazne

velenjske kavarne

dišijo po marmorju

ki spominja na pluto

natakarji se opravičijo

če nimajo dvanajst let

starega viskija ampak

samo šest

ljubim malo zmedene

malo nostalgične slučajne

goste in diskretni šum

hladilnika

ljubim turke ker niso

v tisti slavni zgodovini

okupirali vsega kontinenta

ampak samo del

da je ostalo še nekaj

slovanskih genov za

ljubezni za vojne

in za prvo polovico

stereotipov o trdnjavici

evropi sicer pa

naj živijo legende

kjerkoli že in

kamorkoli pada njihova

balkanska senca