v drevoredu narcis

v drevoredu narcis
med jutrom in jutri
vadim praznovanje
praznine
ne vprašaj zakaj
ne krivi svojih ptic
pusti da me mine

zbudim se preden se zbudim

zbudim se preden se zbudim

ljudje ki me poznajo se v daljših

kadrih bližajo in grejo

nastavljajo na okna svoje znake

se pogovarjajo z mojo tišino

včasih me spravijo v kot in mi povejo

da nisem varovala ognja

včasih mi sneži na čelo

pelod zdravilnega grmovja kot

neizrekljivi prah besed kot

blag pogled ki odpre in celi rane

zbudim se preden se zbudim

dišijo in grozijo slike sanj vabijo ladje

ki so zapustile pristanišča mamijo

mesta ovita v šal ljubljenih rok

pogajam se s seboj da grem da

smem pustiti radosti da me zamaje

da me raznosi v še neznano smer

in vem zunaj se znova svita

na ustju reke me namesto morja čaka

druga reka ker vse traja tudi ko izginja