Moja potepanja (potujem za svojimi ...)

Ko se nagne sonce nizko nad obzorje, se zbudijo dolge sence. Slutnja teme ustvarja na platnu pogleda s širokim čopičem: atmosfero, bližino dotika noči, pozabe, enigme, čudeža, smrti …

Pokrajina postane pejsaž, razglednica na robu kiča. Skoraj! Rešujejo me kilometri izkušenj, najprej s starim dobrim pentaxom m, nato z nikonom, digitalcem. Rešuje me otrok v meni, ki je vedno znova začuden, zamaknjen. Iskren.

Še trenutek in pokrajina zdrsne v senco, v sinjesivi mrak, v skrivnostno noč. Dokler se ne vrne na drugi strani neba, novo razkošje, nova zora, nov letni čas. Potem pridejo angeli z norimi barvami. Kako naj zamižim, kako naj grem mimo, kot da se ni nič zgodilo?

Moja potepanja. Ne prav razkošna, ne prav eksotična, ne prav izjemna. Včasih čim dlje od ljudi, včasih k ljudem. Potem si pustimo sledi, nevidne, krhke in hkrati presenetljivo močne. Ne trajne, ampak trajajo.

Trije užitki so neizmerni. Eden je, ko sem nekje prvič. Prvi razgled, prvo srečanje, novi okusi, vonji, nove ulice, presenečenja, prepoznavanje znanega v neznanem, prva trčenja, prve katarze …

Drugi užitek je v spominjanju. V urejanju fotk, v zapisovanju, v premišljevanju. V hvaležnem pospravljanju vtisov in dotikov na notranjo stran sebe. In na zunanjo stran, v različnih oblikah, tudi na blog. Ker užitek se ne zmanjša, če ga delimo z drugimi.

Tretji užitek je v vračanju. Najprej v vračanju domov. Pa v vračanju, kjer sem že bila.. Na sveta mesta in na nesveta mesta . K ljudem, pri katerih sem že bila. K novim izkušnjam z njimi. Nekje in nekdaj smo za kratek hip stopili v isti krog, v isto reko, v isto zgodbo. In se naslednjega jutra zbudili drugačni. Še sonce drugače razlije svoj čaj čez obzorje.

Fotografika: levazleve

SVETLOBA

svetlobe niso
jemali resno

rumene niso
jemali resno
bila je okoli in okoli

šele ko so zaprli oči
šele v temi so
pomislili nanjo

samo tako
so jo lahko ljubeče
vzeli zares


25.3.08 okoli osmih

na predvečer jutra

na predvečer jutra
in letnega časa

med enim
in drugim bregom
ležijo brezbrežja

če se ne spomni
več kje so čolni

ve da je tista
ki hodi po vodi

ve da je tu
tudi ko mine

cekin za misel
ki je šla čez

in ni pustila
nobene brazgotine

Dobro jutro, Slovenija

In zima je zamahnila z repom. Posnetki niso
nastali pred časom, ampak to jutro in niso s kakšne alpske destinacije,
ampak z vrta levezleve.

VSE NAJBOLJŠE, NUREJEV

16. marca 2008 se bo po svetovni premieri v New Yorku v veliki dvorani narodnega doma Celje odvila še slovenska premiera celovečerne predstave Plesnega teatra Igen z naslovom Hiša 22.

Predstava je posvečena v čast velikemu baletniku, Rudolfu Nureyevu, ki bi ta dan praznoval 70. rojstni dan.

Plesalke:
Anka Rener
Bojana Mišič
Mojca Majcen
Režija: Igor Jelen
http://www.igen.si/main.html

Here I am, another day in front of my desire. Should I eat it again with taste of a hurry? Could I slow down and just smell the day? Maybe the angels are still somplace else. But I can hear them. See them. With my mind eyes.
D. Lukić, dramaturg predstave




Levazleve:
Sinergija gibanja, muzike, mogočne muzike, teles, gladkih teles,dotikanja in odmikanja,vzhajanja in padanja, dominiranja in upiranja, polteme in leska,užitka in trpljenja, telesnega in eteričnega. Sinergija do zadnjega diha. Še ena predstava, ki nas je spomnila,kako močna inspiracija je želja, desire. Še eno pričevanje, kako blizu sta si ples in letenje.

Še

Sova:
'Lepo bi bilo, ce bi vsem zainteresiranim malo vec povedala o tej svoji izkusnji. Na tej tretji fotki ne stekam, a si jih ujela med malico ali pitjem caja, pri cetrti ne stekam kaksno meso prazi, zanima me, ce otroci imajo malico v soli (peta fotka) in, ce studentke imajo stipendijo oz. moznosti za to (sesta fotka)? No, Sebastian me tudi zanima ...'

Sova, ptica modrosti, je zastavila nekaj podvprašanj k spodnjim fotografijam. Z veseljem razložim.

Herero ženski na tretji fotki nista na malici in ne pijeta čaja, ampak prodajata. Prva šteje drobiž, ki ga je dobila za nekaj podobnega sirotki, kar pijejo večinoma delavci, ki se vračajo z dela. Druga si pravkar umiva roke s krpo, kar pogosto počnejo. Voda v kotličku sicer ni več čista, a vtis je, da jim ni vseeno glede higiene.

Meso je govedina, dobi se tudi ovčetina, priljubljena je kuhana ovčja glava z očmi in zobmi vred.

Na pultih ob cesti se pogosto prodajajo kupi surovih govejih ali ovčjih jezikov.
Hladilnikov seveda ne uporabljajo, tako da imajo muhe svoj žur, kot razkužilo so najbrž dovolj male čili paprike.
Šole so pretežno brez kuhinj, kar pomeni, da otroci v šoli ne malicajo. Tudi nisem opazila, da bi v odmoru sploh kaj jedli.
Štipendij ni, šolnine niti niso majhne za njihov žep,približno 120 € za letnik srednje šole, odvisno od mestne četrti, kjer stoji. Pet letnikov do mature, pa še za uniformo je treba plačati in če je pri hiši več otrok, kar praviloma so, je jasno, da vsi, ki bi radi, ne bodo prišli do izobrazbe.

Kako je s cenami na univerzi, ne vem podrobno, le to, da je študij v Južnoafriški republiki za Namibijce hudo drag, odkar se je Namibija z vojno ob podpori vojnih sil OZN osamosvojila (leta 1990). Mladi iz revnih družin šolanja ne jemljejo samoumevno in kot nujno zlo, ampak kot podarjeni privilegij. Kar pa, seveda, obvezuje. Spoznala sem mlado učiteljico, ki je prišla s podeželja in dala dva svoja otroka v sirotišnico, pri njej pa sta živela dva njena mlajša brata, za katera je skrbela. Zakaj? Da je izpolnila svojo moralno in materialno obvezo do lastne družine, ki je njo edino šolala.

Pred tremi leti sva z Rut delali delavnice z dijaki na srednji šoli v Katuturi. Med drugim so iskali najpomembnejšo besedo in za večino od njih je bila ta magična naj beseda: education! (Rut, pogrešali smo te, ne veš, kako in na zunanjem zidu knjižnice so še vedno zapisane besede)

Sebastian? Je študent likovne umetnosti, doma iz Windhoeka, in pravi, da je umetnost zanj pomembna in čudovita. Srečala sva se v Arte centru Katutura, pa zadnji dan v centru mesta, kjer sva se pozdravila kot stara znanca.

Imam njegov e-naslov, če bi si kdo želel dopisovati z njim.
Jah, hvala za vprašanja, Sova. Vtisi so sveži in lepo jih je deliti z radovednimi pticami.

Windhoek/Otjomuise v devetih slikah

Avenija Windhoeka, glavnega mesta Namibije. V mestu, ki so ga pred stoletjem pozidali Nemci, je danes skoncentriran kapital, predvsem evropski, ker je dežela zelo bogata z rudnimi zakladi (diamanti, baker, cink, svinec ...). Leži v centalnem delu Namibije, na višavju 1600m nad morjem. Ime Windhoek v afrikanščini pomeni 'območje vetra', Herero ljudstvo pa so kraj nekdaj poimenovali Otjomuise in pomeni 'prostor pare', zaradi danes že presahlih izvirov vroče vode.
http://wikitravel.org/en/Windhoek


Prodajalka na ulici v Katuturi, revnem predmestju, kamor se priseljujejo iz podeželja in drugih dežel (Angole, Etiopije, Zimbabveja ...).



Herero ženske v svojih značilnih opravah. Herero ljudstvo, ki je bilo številčno (okoli 70-80 tisoč) in bojevito, se je v začetku 20. stoletja goloroko uprlo kolonizacijski tiraniji Nemcev. Ti so jih v grobi kratki vojni pobili skoraj vse. Herero ženske, ki so se pod afriškim soncem oblačila podobno kot še danes dekleta plemena Himba (školjke okoli vratu in krilca okoli pasu, pogost 'plen' fotografov), so misionarji prisilili na nošenje večplastnih oblačil in to se je ohranilo do danes. Posebnost so pokrivala, ki naj bi spominjala na rogove in nomadske čase.



Na tržnici z mesom v Katuturi sproti režejo in pred tabo popečejo meso, ki ga lahko trgaš in pomakaš v sol in zdrobljen čili, ali pa ti zavijejo v časopis za domov.



Male šolarke se vračajo iz šole. Da socialne razlike ne bi bile tako opazne, nosijo uniforme. Vsaka šola ima svoje barve. Namibijska vlada v primerjavi z drugimi afriškimi državami dokaj vlaga v izobraževanje, hudo pa primankuje kvalificiranih učiteljev, saj so delovni pogoji zelo zahtevni. Na enega učitelja pride tudi do 45 otrok, ponekod učenci nimajo osnovnih potrebščin, večina šol je brez šolskih kuhinj, v severnih delih države so razmere še manj ugodne.


Mlade Namibijke, študentke pedagoške fakultete v Windhoeku. Nova generacija, ki ji počasi počasi uspeva trgati popkovino z ideologijami, ki so v afriški stvarnosti hudo prisotne in se mora v tem procesu dnevno spopadati s tistimi tradicionalnimi 'vrednotami', ki ženskam odrekajo možnost enakovrednosti. Zaposlenim in izobraženim Namibijkam bo najbrž uspelo, bodo pa, seveda, še dolgo v manjšini. In cena ne bo majhna.



Sestra Anna in Sebastian pri študijskem risanju v Art centru Katutura. V centru vibrirajo dobre energije mladih Afričanov, to začutite takoj, ko vstopite. Mladi imajo tam na razpolago ateljeje za grafiko, kiparstvo, risanje, slikanje, glasbo, gledališče, dizajn ter lastno galerijo, računalnike z internetno povezavo, medijski studio in še kaj. Center vodi karizmatični Papa Hishishi, učitelji in mentorji pa so večinoma mladi umetniki, ki še sami raziskujejo, pa tudi starejši izkušeni mojstri, kot so npr. Jost Kirsten, konceptualni umetnik, Emmily, učiteljica afriškega batika ali sam Papa Hishishi, inventiven grafični ustvarjalec, glasbenik, razsikovalec kulturne tradicije, duhovni zdravilec in še kaj. Dvakrat tedensko ponuja center tudi popoldanske delavnice za otroke Katature, za zelo simbolično ceno.
www.jmac.org.na/


Februarja je pod ekvatorjem poletje in čas za dežek. Letos, pravijo, ga je več, kot običajno in pokrajina se je oblekla v razkošje zelenih odtenkov. Da ne govorimo o oblakih, v katere se ni težko zaljubiti in ki poskrbijo, da kljub visokemu poletju ni čutiti vročine. Vsaj ne na visokih planotah centralne Namibije, kjer se zdi nebo bližje kot drugje.

Karee nawa!
(v jeziku Otjihimba: Bodite dobro!)