Namibija

Jutri potuje levazleve skupaj s slovensko UNESCO ekipo v Namibijo. Kaj bom v Afriki? Srečala stare prijatelje, trčila v nove izkušnje, imela dve predavanji na pedagoškem srečanju južnoafriških učiteljev, aktivistov v UNESCO ASPnet. Kaj je ASP net? Mreža šol, ki dejavno gojijo kulturo povezovanja.

To ni poslavljanje, saj bom kmalu nazaj, ravno za tisti lepi praznik. Do takrat pa tile lepi obrazi deklet iz Rehobota.

L ... kot ljubezen

Ali ste vedeli, da je beseda LEVA v Prešernovih časih pomenila tudi zidno odprtino za razsvetljevanje prostorov? Ne? Tudi jaz ne, do danes. Se mi pa jako dopade. Torej levazleve ima še eno močno sopomenje. Svetloba z leve, ali pa leva razsvetlitev ali pa ... Samoreklama: berite blog in prišparali boste pri žarnicah, takorekoč ekoblog, ajaj.

Levazleve je iz neznanih razlogov zvesta slovenskemu filmu. Tokrat si je pogledala L ... kot ljubezen.
Najboljši del filma je glas Lucije Šerbedžije v uvodnih in zaključnih scenah, stavki, ki se kot žlahtni čokoladni obliv še dolgo topijo v ustih (ali kje). Odkar se v slovenskih filmih sliši jugoslovanščina, so postali prilično gledljivi. Jebiga. Če pa se pojavi še priimek Šerbedžija in to dvakrat , ne pogrešate več Milene Zupančič in Radka Poliča. Lucija/Gina ima obraz angela, a angeli v življenju izgubijo sij, ali si zlomijo krila, ali postanejo temni angeli. In posnamejo film o neizprosnosti želje po ustvarjanju in želje po bližini. O iskanju in o izgubljanju in o izbiranju. Med angelskim in človeškim.
Jovanovič je rekel 'življenje je drama!' Janja Glogovac pravi 'Življenje je film!' Levazleve pritrjuje. Aj!

Igrajo: Lucija Šerbedžija, Labina Mitevska, Davor Janjić, Ksenija Mišič, Marko Mandić, Sebastijan Cavazza, Rade Šerbedžija

Scenarij: Janja Glogovac in Jelena Vukot

Celo po
vsem tem času
sonce nikoli
ne reče zemlji:
"Dolžna si mi."

Poglejte,
kaj se zgodi z ljubeznijo, kot je ta -
osvetljuje
vse nebo.
Hafis



Kako se sliši 'dolžen si mi' med prijatelji in prijatelji, med starši in otroci, med ljubečimi in ljubljenimi ... ?

En mau slovenskega kiča

Pri spodnji fotki se je zgodila meglica na steklu objektiva, pri minus štiri to menda ni tako čudno. Iz napake se pa včasih kaj zanimivega posreči. Tako je iz februarskega Bleda nastala pijana razglednica.

France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen

Dragi bralci levezleve. Prenesli ste že marsikaj, meditacije o neČasu, o kadilski perverznosti, o dilemah s kičem, pa boste, k vragu, še tole pisanje. Nocoj sem malo jezna. Ravno prav, da zapišem, kar se mi že leta nabira, ko se datum približa slavni osmici meseca februarja. Aj, slovenski kulturni praznik! Slovenska prešerna travma.

Zakaj podelitve Prešernovih nagrad delujejo kot komemoracija? Zakaj ne mine slovenski kulturni praznik, ne da bi se vsakič znova zatekali v eno samo pesniško zbirko in v prirejeno biografijo enega samega pesnika? France Prešeren, dovolj daleč, dovolj mrtev, dovolj eksotičen, da se da nanj projicirati (prilepiti), kar hočete. Oziroma kar si zamislijo tisti/tiste, ki jih doleti režija proslav in protokolov ob slovenskem kulturnem prazniku.

France Prešeren je mit, in mite je treba jemati z rezervo.
(Boštjan Lajovic, http://www.preseren.net/slo/default.asp)
Ja, v tej deželici je Prešeren sinonim za kulturo. Ergo, je treba tudi kulturo jemati z rezervo! Zdaj mi je malo bolj jasno, zakaj vse te komemoracije in publika, ki sedi kot krepane kure. Zaradi tiste rezerve! S katero se da lepo distancirati, mirno sedeti, ko je treba, ploskati, ko vsi ploskajo, nazdraviti, ko je treba, vstati, ko vsi stojijo (in streljati, ko vsi streljajo)!

Ker če ne bi imeli rezerve, distance, bi mogoče protestirali, bi mogoče ploskali vsak po svoje, ali pa sploh ne bi, bi mogoče govorili poezijo živih pesnikov, bi si mogoče zaželeli, da se nas dotaknejo in nas premaknejo. Aj, bi si mogoče zaželeli, da se dotaknemo in premaknemo!

Dragi moji, praznujte!