Breze

Če kaj res lepega dobim, želim deliti z vami. Tole je prišlo od moje ljube Anonimne.
Breze na Lovrencu, z njenih poti. Prispevek k svečanosti samote.

še dolgo potem

mogoče pa res ni
penina kriva
da je tako

odjeknilo
na ozadju iz črnine

niti kaplje krvi
niti krik

pa je vseeno dolgo
bolelo

še potem
ko je začel
kopneti kakor sneg

njun monolog

Festa

KLUB METULJ

Bitrica ob Sotli

ETNO-JAZZ-SLAGER FESTA

BRENCL BANDA

Polona Zalec-violina in vokal, Andrej Bostjancic-kitara,

Minka Donlic-harmonika in vokal, Jost Drasler-kontrabas,

Vid Drasler-tolkala

petek 28.12.2007 ob 21.uri
http://www.brenclbanda.com/


Šempetrski muzikanti, okrepljeni z razpoloženo Minko Đonlić,so napolnili solidno 'uštiman' klub Metulj v podzemlju kulturne dvorane v Bistrici ob Sotli (gostilna Feliks, pa okoli nje z desne). Seveda ni b'lo ob 21:00, ampak tja proti polenajsti, tako da se je b'lo treba ogret s kuhanim vinom in odžejat s pivom. A festa je b'la res prava. Hudo dobro, če imate radi dober ritem, akustiko,etno,sploh tistega, ki diši po črgarih in sevdahu, pa če imate radi blues, pa mlade muzikante, ki verjamejo, da je za pravo muziko treba znat emocije družit s tehniko. In če ravno niste žurali po svoje, naj vas malo uščipne obžalovanje, da ste manjkali.

IGLICE

Ne vem, kako je pri vas, skozi moja okna se danes ni prisvetilo sonce, zato pa se je zima poigrala in listavcem priskrbela iglice. Naj vas spomnim, zimska galerija levazleve odpira vrata tudi vašim fotkam (glej predprejšnjo objavo). Če se komu utrne stih ali misel ob tehle fotkah, dobrodošel. Kot pravi Katja, čas je da se posvetimo sebi in najbližjim, pa (dodajam jaz) razvadam, ki jih imamo radi.

Zima, mmm

to so tisti
odtisi svetlolasi

ki se počasi parajo
in tkejo kot šal
kristalnih niti

skopnijo če premalo
in preveč jih božajo
dotiki

Sneg, dragi moji

nedelja

sneži na moj planet
na kable strehe
na glavne in na
stranske ceste

na utopije
na nasprotja
na zalive vrbe
in odsotne

na sledi
in rokopise

na nepismene
na medije
na minko đonlić

pravično
pada sneg

Pesem je nastala 5. marca 2006 in sem jo iz notesa 'prepisala' brez spreminjanja, z naslovom vred.
(Včasih me pretrese preroštvo lastnih pesmi)

Pesem objavljam s posebnim razlogom.
Kot inspiracijo za fotke na temo snega. Za vaše fotke, dragi obiskovalci bloga levazleve.
Pošljete na naslov tanja.plevnik@gmail.com, vsak lahko sodeluje z eno! fotko (da mi ne raznese mejla) do 25. decembra 2007. Pa ni treba čakat do zadnjega, ker bom objavljala sproti. Pripišete lahko naslov fotke, tudi stih, mnenja pa se bodo nabirala v 'komentarjih'. Torej, en avtor, ena fotka, pa nič treme, ker ne gre za tekmovanje, ampak odprto galerijo, ali kot bi rekel iztok izyboy, za jurček-plac.

Nedotakniti se

Milojka Drobne: Nedotakniti se
Prostorska instalacija
Galerija Media Nox Maribor

Umetnica bo ob določenih dnevih ustvarjala z glino v galeriji Media Nox in vas vabi, da se ji pridružite na Srečanjih, ki bodo ob naslednjih dnevih:
sreda 5.12., sobota 8.12., ponedeljek 10.12., sreda 12.12., sobota 15.12., sobota 22.12.2007
Na Srečanjih se bomo "družili" z materiali in skupaj raziskovali možnosti taktilno vizualne umetnosti.
http://www.dravoskop.si/index.php?id=5720

Med dotakniti se in nedotakniti se včasih ni velike razlike. Niti ne med dotakniti se in biti dotikan. Ni to ena od zgodb teh krhkih bitij, ki se družijo in samujejo na tej hladni, neosebni talni keramiki?

Topla, vsaka zase s toplino rok prežeta, z vročino ognja prežgana, z dimom patinirana, bitja iz zemlje, ki jim samo dih poljuba manjka, da spregovorijo, ali pa se primejo za roke in odkorakajo – nekam drugam, kjer bi lahko bila doma.

Ker ta svet, premrežen in premražen, ni najbolj njihov. Kot niso roke, ki so ustvarajala ta bitja, od takega sveta. Med zemljo in ognjem, med tam in tukaj, med ostrino in milino, med nedotakniti se in dotakniti se – so dolga potovanja, samotna ali v dvojini, ali v skupnosti tistih, ki hodijo v isto smer.

Morda razlika med dotakniti se in nedotakniti se res ni velika. Včasih pa postane usodno neprehodna in boleča. Ali ni tudi to ena od zgodb teh krhkih bitij …

Inventura

Mala statistika bloga 'levazleve', ki se je s svojo prvo objavo pojavil
23. avgusta 2007, torej pred 111 dnevi:
50 objav,
96 lastnih fotografij,
3 lastne fotografike,
18 lastnih pesmi,
6 daljših meditacij,
154 komentarjev,
670 ogledov ...

Spremljevalni komentarji so različni, od negodovanja, da pozabljam na mejo med javnim in zasebnim, , da me je računalnik preokupiral, da zapostavljam komunikacijo 'v živo' (to so, seveda, odzivi bližnjih), do zadovoljnih, zamišljenih, tudi navdušenih, predvsem nad vizualno podobo.

Pa, včasih so tudi številke zgovorne.

Tole pa je posnetek hibiskusa, ki ga je naredila perspektivna fotografinja Katja, ki se tuimtam oglasi na blogu. Pravkar je priletel na moj mejl, avtorico pa zanima, kaj menim o njem. Lahko se s svojim mnenjem oglasi še kdo. Katja, ne zameri, reciva, da je to mala vaja za tvoj bodoči blog.
Pa še lepo se rima s sosednjo vrtnico.

Katjin novi posnetek s čebelico. Kaj porečete na to?

Rose is a rose is a rose is a rose

Vem, tale vrtnica že meji na patetično razglednico,
pa naj. Posneta je bila dan po polni luni (hudo!),
25.novembra! letos, na najlepši parceli mojega kraja.
Na blog pa je prispela samo zato,
da bi nekomu polepšala razgled.

ni bila polna luna

nocoj ni bila polna luna
in ni bil peemes

pa je v deželi nišeinniveč
vseeno padel tisti slani dež

miklavž se je sprehodil
med darovi in željami

in se delal kot da je zares
otroci pa so vedeli da bi

če bi res bil pravi prestregel
tisti slani dež v svoji dlani

Nenavadnica

Kaj je to? Ni uganka, ampak neznanka, ker tudi jaz nimam pojma, kaj je ta nenavdnica, ki se je tam ob Zobnatićkem jezeru nastavila moji fotoradovednosti. Ve kdo?

Zavoljeh horizontale

Zavoljeh horizontale, sem napisala enkrat, ko sem se vračala iz Slavonije. Zato so se me toplo dotaknili tudi vojvodinski pejsaži.




Jutro na salašu pri Senti




Poznojesenska romantika na Zobnatićkem jezeru


Ob Palićkem jezeru


'Ženski štrand'. Že pred stoletjem in pol so se
v Palićkem jezeru kopale avstroogrske devojke,
zato sta tudi fotki ravno prav črnobeli.

Pa na lastno platno nanesi sivo in zlato

zažmuri pa na sopstvenom platnu
u glavi pomešaj sivu i zlatnu
lagano da ne remetiš veče
zažmuri pusti film da isteče
udahni vazduh lepljiv od krvi

ne gledaj me kao vučica
nije moja želja presuda
baklje gore pesma cigana
pročitana s dlana sudbina

(MBajaga)

Tole je pa mušmula, skorševa sestrična s salaša v Bački

ni še in ni več

ni še zima in
ni več le jesen

ki je opita plesala
barvni flamenko

na ozadju žlahtna plesen
in za okni razodetje

ni več in še ni
pa sva spet tam
nekje vmes

Vem, da tupatam

vem da obožuješ gorske
rože in zeleno

da tupatam odpreš
tudi 'mojo stran'

in kdaj celo pustiš
anonimno sporočilo

vem da se nama poti
ne srečajo več
prav pogosto

da se tiho in po svoje
boriš za vsako stopinjo
in nam ne pustiš

da bi ti pri tem
stali ob strani
in kot vselej vselej

namesto sebe
nas varuješ pred
trpljenjem

naj ti vsaj voščim
na zdravje in vse naj
za rojstni dan

Voščilo

za cigana
ki ljubi toplokrvne pesmi
sredi zime

ki z levim kosom pelerine
pokrije nago bosno
in z desnim svoje izgubljene njive

za cigana ki z medvedom
kolovrati po deželi

in ko mu je zapleše nori ples
in ko mu ni zapre oči
pa gre naprej

včasih ljudje pustijo mu
na duši opekline

a on si z dežjem jih umije
in v hoste gre iskat
zdravilnih trav

ko pa mu kakšna noč predolgo
noče iz spomina

zaklene jo na dno prtljage
in gre drugam s pesmijo
pod prsti kot cigan


Rut, vse najboljše!

Fotografika 16.11.2007

mogoče se tisti kamen
sploh ni svetil ampak
je nanj pač padala svetloba

tako kot se včasih zeleno
sveti pogled ko oblečeš zeleno

mogoče ni važno mogoče
nič ne pomeni razlika
med tem kar se zdi

in tem česar ni ali
pa je vse le stvar izbire

enkrat si plamen drugič kamen
tretjič tista mesečina

ki se razlije vmes
ko se srečajo oči


fotografika 2007

mogoče nisi opazila
ko so gumbi padali
drug za drugim

strune jarbolov
te pijane šivanke
so jih šivale nazaj

na prsi neba
sijali so kot lune
na asfaltni svili

mogoče nisi
prepoznala slike

ko so galebi zaljubljeni
se oglašajo kot da jočejo

mogoče pa res nisi
opazila razlike

Mogoče pa res nisi

mogoče nisi vedela
preden veter sleče hoste
v črni vrt

preden se jutra znočijo
in naselijo v spomin

se zgodi tisti kres
ki razsaja še dolgo potem

ko onemijo telesa dreves
mogoče nisi vedela

da nad karabahom ni več ptic
nista kriva zima niti veter

mogoče pa res nisi

Kapela iz trav

Ljudje živimo v zavetju drug drugega, je nekdo zapisal.
To zavetje ni vedno zavetje, lahko je hladna senca, groba tkanina,
lahko je skeleča odsotnost, odmik, praznina.
Človek je lahko človeku marsikaj.
Včasih niti ne opazimo, kaj smo drug drugemu.

Najbrž ima vsak od nas svojo lastno kapelo, kamor se
hodi pogovarjat in molčat s seboj, kamor se pride objet
in položit zelišča na rane, kjer si nadene pelerino,
s katero se varno leti nad dolinami.

Izgubiti se v nečasu in se vračati v zavetje ljudi.
In biti zavetje. Sebi in drugim.

Razkrita uganka

Iztok in Katja, dve moji dragi mladi bitji, vajina ugibanja so vzorni primer odličnega logičnega sklepanja in vajine ugotovitve - držijo!! (Naj še kdo reče kaj o blondinkah in blondincih!)
Toplo priporočam in razkrivam destinacijo Potepanja iz prejšnje objave:

prečkati mejni prehod Imeno - Miljana, zaviti takoj na levo in se držati ceste, ki vodi ob Sotli. Znana pokrajina izgleda z drugega brega posrečeno neznano. Terme Olimia, grad Podčetrtek, kot da jih prvič vidiš. Pot te sama pripelje na hrib svete Ane, na katerem je tik pod cerkvijo ta ljubka 'kozjanska' hiška, kar priča o tem, da meje rišejo politiki, ne ljudstvo. Kamniti križni pot je odkritje zame, ne vem, če sem videla lepšega. Pot ob meji vodi seveda ob Vonarskem jezeru, ki je s hrvaškega brega pretresljivo lepo in se cerkev sv. Eme od daleč všečno zrcali na gladini. Pri Rogaški Slatini ne prečkamo meje, ampak obrat skozi Prišlin proti Pregradi.
Velik tabor, lepotec pod zaščito UNESCO, nekoč dom Veronike Deseniške, plemkinje, ki je zmešala Celjana Friderika, da je ubil svojo ženo Elizabeto Frankopan in se poročil z Veroniko.

Tu kot da se je čas ustavil pred desetletji. Od Pregrade na Desinič in Veliki tabor, ki je preveč prepoznaven, zato ga v prejšnji objavi ni na slikci. Je pa cerkev sv. Barbare z obzidjem in dvema stolpoma pravi biser taborske gradnje, kraljuje visoko na Vinagori, ki res spominja na Pilštanj in tudi breze so od tam. Pa spust mimo Grešne gorce, kjer se da dobro papati in mimo ograjenega posestva dvorca Miljana in si spet natanko na mejnem prehodu, kjer se je avantura začela.

Grešna gorca

Dvorec Miljana, bolj znan po zadnjem lastniku dr. Franju Kajfežu, izumitelju aspirina. Dvorec danes prodaja njegova mlada vdova Lada Kajfež

Nismo šteli kilometrov, čas pa itak teče po svoje. Ustaviti se, ko zapoje inspiracija, ko zaniha svetloba, ko te pokličejo breze ali hram. Zanimivost te poti, da nisem nikjer naletela na ljudi, pač pa na razsvetljena in preobložena pokopališča. Ja, dan po dnevu mrtvih. Ljudje se vračajo k svojim mrtvim, k svojim spominom iz otroštva, k svojim travmam, k svojim drevesom in potem potujejo nazaj v svoja življenja. Hiške pa kot starci govorijo neko svojo govorico, trpko in skromno, morda zato tako privlačno nam, nevajenim skromnosti in trpkosti.

POTEPANJE

Ja, bil je lep sončen dan, tale drugi november. Za take dni se vedno zahvalim, ker so podarjeni. Te dni sem počivala z vnetim grlom (lahko bi imitirala Amando Lear), danes pa so me moji nomadski geni spravili na noge. Kam me je neslo? Niti ne daleč, pa smo strašno uživali: moje še malo steklene oči, fotoaparat in moja ušesa. Kakšno razkošje nečasa. A kje je to? Mogoče pa kdo ugane? (Gre za različne lokacije, ki pa so vse med sabo za lučaj blizu)