ČAS JE ZA MALO DOSTOJANSTVA - 2.del

Težava s fašizmom je, da apelira na tisto, kar je v ljudeh najboljše.

Rastko Močnik, Koliko fašizma

»Bravo! V bistvu sem enako mislil in čutil tudi sam, pa čeprav bančnik. Bojim pa se, da je tudi med učiteljicami in učitelji veliko takih, ki sploh ne razumejo, kaj ta tekst pravi, takšnih, ki jim je bolj pomembna obleka z znamko  (…) Zato se bojim, da ni te kritične mase, ki bi nekaj občutneje spremenila. Mogoče pa bo ta apel pripomogel k temu. Sem pa res v Ljubljani videl mnogo učiteljev/profesorjev (bili so v modrih brezrokavnikih), ki so že po videzu in obrazu delovali razumno, razmišljajoče in uporniško hkrati.«   R.

»Zanimivo: Ravnanje Plevnikove, ki nikoli ni hodila na volitve, sedaj pa je "spregledala" (pri kakih 50 letih!!!), se mi zdi tipično za kar nekaj generacij učiteljev. Medlih, politično apatičnih, če pa že opredeljenih, pa jasno liberalnih (karkoli že to pomeni pri nas). Bognedaj, kaj drugače usmerjenih. Tukaj se mi zastavlja eno samo vprašanje gospe Plevnikovi: po vsem, kar je napisala, očitno tudi na plebiscit ni šla (leta 1990). In s tem se hvali?!
Meni se zdi to nevredno dejanje izobraženega državljana in bi bila raje tiho, kot da bi razglašala, da mi je bilo vseeno, kaj bo z mojim narodom, mojimi ljudmi v tej državi.
Se opravičujem, če sem brala površno in je gospa morda odšla na plebiscit. In zdaj nam pridiga, da moramo nositi glave pokonci! In tuliti s Štrukljem, da pade vlada. Da pride do političnega kaosa. Če pride do tega, spoštovani, bomo v tem VSI! Važno pa je, da bomo imeli krivca. Prvi je minister Turk, drugi pa Janša. No, morda bo vrstni red zamenjan ... Res se čudim nizki ravni političnega razmišljanja v zbornicah. Kot bi bili za šankom.«

 Elizabeta (http://www.solski-razgledi.com/forum2/read.php?1,7334)

21. 12. 2012, Ljubljana
Foto: Lucijan Plevnik

Izmed mnogih odzivov na moj zapis Čas je za malo dostojanstva (poleg Šolskih razgledov ga  je v celoti objavila tudi Mladina), ki so prihajali iz zelo različnih geografskih in poklicnih okolij, sem izbrala zgornja dva. Oba sta me presenetila, vsak po svoje, in mi dala misliti. Po prvem sem si morala priznati, da malo vem o tem, kakšen je ugled učiteljic in učiteljev pri tistih, ki to niso. Prav visoko nas ne cenijo, sem lahko sklepala. Bojazen, da je veliko takih učiteljev, ki sploh ne razumejo, kaj ta tekst pravi, se mi je zdela zares pretirana. Saj nisem pisala znanstvene razprave z zapletenimi tezami in strokovnimi izrazi, pisala sem do konca iskreno o svoji državljanski rasti, z besednjakom, ki ga razumeta tudi moja sinova, ko se pri nedeljskem kosilu lotimo kakšne aktualne teme.

Ko sem prebrala Elizabetine odzive na forumu Šolskih razgledov, pa si je bilo treba priznati grenko resnico: Nekateri res ne razumejo! Natančneje povedano: Razumejo tako izkrivljeno, da sem se odločila odgovoriti na ta tip (učiteljske ali, če hočete, elizabetinske) percepcije, ki niti ni tako osamljen. Kaj je v njegovem jedru? Vrednote, seveda, veličastne vrednote: ljubezen do naroda, ljubezen do kulture, ljubezen do vlade, ljubezen do vodje. Vse tisto torej, kar je v ljudeh ekskluzivno najboljše. Prav v tem tiči pomembna zanka: so prave ljubezni in so ljubezni z napako. In v to zanko je treba spraviti tiste, ki ljubimo z napako. Elizabetinska  retorika diskvalificira v imenu najbolj »prave« od vseh, ljubezni do naroda in reda. 

Gospa ni šla na plebiscit (pred 20 leti), šla pa je predvčerajšnjim na ulico, tulit s Štrukljem, da pade vlada. Ali ne ljubi pravega vodje?! Ali ne pozna prave politične kulture, ampak kulturo šanka? Ali hoče gospa politični kaos? Ali ne ljubi mojega naroda in mojih ljudi?

Še kdo verjame, da gre za nedolžna patriotska vprašanja, ki ne zaslužijo pozornosti? Potem se naj samo sprehodi po spletnih forumih, tudi po tistem šolskem, na katerem se oglaša Elizabeta. Ali se ni v imenu povzdigovanja ene kulture in nacije nad drugimi zgodilo že preveč nasilja in trpljenja? 


Se iz zgodovine še nismo naučili, da so politične elite s podpiranjem nacionalne ekskluzivnosti in nacionalnih konfliktov vselej zakrivale resnične vzroke za socialna nasprotja? V Ljubljani so se v teh dneh pojavili letaki samooklicane skupine Avtonomnih nacionalistov, ki pozivajo Slovence in Slovenke na boj proti kapitalistom in komunistom ter multikulturnim imigracijam. Njihova militantna nestrpnost se presenetljivo dobro ujema z ideologijo vladajoče stranke. Malo je manjkalo, pa bi jim uspelo mirne demonstracije spremeniti v krvavi kaos, s katerim bi v javnosti »umazali« legitimne protestnike in dali policijskemu ministru proste roke. Ni jim uspelo − tudi zaradi prisebnih policistov in prisebnih demonstrantov.   

Gospa Elizabeta, eno samo vprašanje imam za Vas: Ali res ne razumete ali nočete razumeti? Postajamo družba, ki drsi v fašizem, postajamo talci lastnih politikov, ki računajo prav s tem, da bomo državljani dovolj kulturni, dovolj nevedni, dovolj pobožni, dovolj preračunljivi, dovolj sprti, dovolj nasilni in dovolj apatični, da jim njihovih načrtov ne bomo pokvarili. Ali pač bomo! Mladi sodelavec mi je dejal: »Kaj ste pa dosegli zadnjič z demonstracijami? Saj vlada ničesar ne upošteva.« Res je, dragi kolega, ta vlada nas ne upošteva. Mi pa smo se prešteli in ni nas malo, dali smo zaupnico sindikatom in njihovi prebujeni povezovalni strategiji. Prihodnjič nas bo še več in ne bodo nas mogli preslišati. Ne bo prvič v zgodovini, da bo fašistoidno politiko premagala kultura upora. Zato znova trdim: Čas je za prisebnost in za malo dostojanstva!

Ljubljana, 21. 12. 2012
Foto: Lucijan Plevnik