ja večeras odlazim iz ovog grada u zemlju gde svega ima
samo ne mesta za cigane gde ne miriše
više cveće zumbul lale naročito
u decembru
i dok sedi starac svira na harmonici
dok se ispija kuvano vino
a ne napije se dok se skida stid
sa usana polako kao poslednja
tanka tkanina
u taj el momento de verdad udare
bubanj i trube evo mojih cigana
za džeparac dinara da letimo
u nebo u taj lepi tamni haos
Plesni forum v Celju mogoče ni idealni koncertni plac, a boljšega Celje (še) nima. Prostor ima svoj naboj, kar pri meni šteje dvojno. Tudi koncept lastnikov lokala, Goge in Dušana, ko gre za izbiro glasbenih gostov, je po moji meri. In kar nekaj nas je, ki nas zasoljena cena vstopnic ne uspe odvrniti od odločitve ZA.
Eleganten, profesionalno stopetprocenten, razpoložen, preznojen, brez premora, brez vmesnega trosenja neslanih šal in poceni koketiranja s publiko. A hkrati šarmirajoče nagajiv, malo gejevski, malo brezčasen in, seveda, velemojster v interpretaciji.
V zadnjih letih smo lahko videli in slišali kar nekaj poskusov oživljanja življenja in petja ikone francoskega šansona in zabavne glasbe Edith Piaf.
Celjska šansonjerka in pesnica (sicer magistrica književnosti) Jana Kvas se je kot velika občudovalka vzornice Edith Piaf lotila njenih pesmi kot prava francoska šansonjerka, kot »auteur-compositeur-interprète«, kakor Francozi imenujejo velika imena francoskega šansona, ki so hkrati avtorji glasbe, besedila in izvajalci (Brel, Brassens, Ferré,…), kar Edith Piaf ni bila (razen nekaterih besedil, kot je priljubljena pesem La vie en rose). Za nefrankofone sicer ostaja pojem francoskega šansona, predvsem zaradi njej lastne, neponovljivo enkratne interpretacije, sicer pa so njene pesmi v tistih časih postale prave mednarodne uspešnice zabavne in kabaretne glasbe. Francoska besedila in Piafova kot interpretka žalostnih ljubezenskih zgodb, tavanj in zablod, pa tudi veselja do življenja, so bili Kvasovi le inspiracija pri prevajanju, ki sploh ni bilo navadno prevajanje, ampak (pre)pesnjenje francoskih pesmi z osebno noto lastnega doživljanja življenjske usode francoske pevke. Izbor 15 pesmi je raznolik in zanimiv. Po instrumentalnem uvodu iz filma La Môme se že takoj znajdemo »Med Celjem in nebom«, kakor je Jana Kvas duhovito prepesnila znani pariški napev Sous le ciel de Paris, kot da bi nas rada popeljala med svoje lastne šansone Celjski portreti, kjer je usodne like celjskih knezov obarvala z intimo sodobnega posameznika. Ne verjamem, da je že kakšnemu avtorju uspelo tako avtentično preslikati lepoto mesta zaljubljencev s posebno lokalno in univerzalno noto, kajti »vsak je med svojim mestom tak kot april- modrozelen in sončno rumen, pa spet siv,vsi smo nebo, razpeto nad zemljo, in zemlja smo, v dnevih grmenja sklepamo mavrični lok«. Pohvale vredno je, da je bilo na sporedu tudi kar nekaj manj znanih pesmi iz začetnega obdobja pevkine kariere, ki civilizacijsko spominjajo na njene usodne začetke, od katerih po interpretaciji posebej izstopa Marie Trottoir.
V čustvenih, osebno izpovednih pesmi prideta posebej do izraza vokalna moč in interpretacija avtorice in izvajalke Jane Kvas v njenih besedilih, ki postavljajo ob bok spevni francoščini slovensko čutno mehkobo: …«saj svetloba ljubi svet, bere zgodbe naših senc in jim vrne naš nasmeh, ko jih sprejme v svoj objem« (Mon manège à moi z duhovitim naslovom Še se za teboj obračam) ali pa :«zato življenje merim brez mere, brez pravil- s pravico, da te ljubim in da me ljubiš ti (Le droit d'aimer-Pravica, da te ljubim). O prostosti, dviganju z dna in svobodi pravi:«saj vendar vem, kako en sam svoboden dih poruši tisočletni zid, saj vendar vem, kako odpira vrata ječ svetloba upanja v očeh (Je sais comment-Vem, kako).
http://www.youtube.com/watch?v=GEReIcurkgY (Himna ljubezni)V prečudoviti Himni ljubezni (L'hymne à l'amour) se nas čutno dotaknejo naravnost ganljivo optimistični verzi o večni ljubezni: «modra bo, brezmejna kot nebo, večna bo, ker sva verjela v to…Mrtev ni, kdor je ljubil, z njim živi, kdor ga je ljubil. Vse ljubezni Bog spet združi«. V zaključni, najbolj odmevni pesmi Ni mi žal (Non, je ne regrette rien), ki je nekak povzetek življenja Edith Piaf in njen motto, tudi Jana Kvas zaneseno, iz duše in srca zapoje: «Ne, ni mi žal, ne, ne kesam se spoznanj- dobrih ne, slabih ne, vse je prav in vseeno mi je.«
Foto: Arhiv HKC
Prenovljeno glasbeno podobo sta z izvrstnimi priredbami muzikalnih predlog prispevala Leon Firšt in Gregor Deleja, ki je tudi suvereno dirigiral Kvintetu Gamma z gosti in fantovski vokalni zasedbi Gimnazije Celje-Center. Koncert v organizaciji Hiše kulture Celje je več kot hommage veliki francoski umetnici- je vrhunski glasbeno-poetični dogodek, ki bo zagotovo odmeval še v kakšnem slovenskem (ali mednarodnem) hramu kulture.
Slavko Deržek
